Skladba ni le nova izdaja, temveč tudi napoved prihajajočega studijskega albuma, ki bo izšel 27. marca in premierno v živo zazvenel 7. maja v Kinu Šiška. 

Ob tem je z nami tudi poklepetala in odgovorila na 10 hitrih vprašanj, ki razkrivajo njen izrazni svet, razmišljanja in ustvarjalni proces. Njeni odgovori so, tako kot njena glasba, globoki in iskreni. 

Kateri verz iz tvojih pesmi te najbolj definira?
M: To je zelo težko odgovoriti, ker me v resnici definira čisto vsaka pesem. Vse pišem sama. Če pa bi morala izbrati en verz, bi izbrala verz iz pesmi Za vedno: “Ona naredila bo, kar hoče.” Pišem avtorsko in vsakič naredim točno to, kar želim in tega ne bi spremenila za nič na svetu. Če pa rečemo malo za šalo, malo zares, bi rekla, da bi me definiral tudi verz iz Sploh ni panike.

Kako izgleda tvoja tišina?
M: Izgleda tako, da kuham ali pa grem v fitnes na trening. To sta iskreno tudi edina trenutka v dnevu, ko si lahko res vzamem čas zase in imam občutek, da se na najbolj zdrav način odklopim od vse hektike življenja umetnice.

Kdaj si se nazadnje počutila nerazumljeno?
M: Sama pri sebi ali v svetu? Ker v svetu se mi zdi, da se bo vedno našel nekdo, ki te ne razume, in to je tudi prav, saj ne moreš ugajati vsem. Kar se mene same tiče, pa čisto zares že kar nekaj časa ne. Sploh zdaj, ko ustvarjam nov album, se pokaže, da se moraš dobro poznati, če želiš pisati samoizpovedne komade. Tako da bi rekla, da se kar dobro razumem. Kdor me ne šteka, me pač ne rabi.

Kaj te na slovenski sceni najbolj moti in česa si želiš več?
M: Na sceni me pravzaprav nič ne moti. Bi si pa želela več glasbenih programov, šovov ali dogodkov, ki bi se potem tudi prenašali na nacionalni televiziji. Ko sem bila mlajša, se spomnim, da je bilo več takšnih zabavnih oddaj, in morda mi danes tega malo manjka.

Kdaj si prvič začutila, da si dovolj?
M: Izhajam iz družine, kjer ni bilo vedno vse rožnato in postlano. Nismo imeli obilja ali česa takega, smo pa imeli nekaj zelo pomembnega – ljubezen. Ljubezen znam deliti in jo znam ceniti. Čisto zares sem zelo hvaležna mami in očetu, da sta mi dala to zavedanje, da moraš biti sam sebi dovolj.

Kaj pomeni biti glasna ženska danes?
M: To je nekdo, ki stoji za tem, kar dela, ki je stoodstotno avtentičen. Da se imaš rada, da verjameš vase in da si upaš zavzeti prostor tudi tam, kjer te lahko dominanca poskuša utišati. Da poveš svoje mnenje. S tem pokažeš svojo avtoriteto in prepričanje, da lahko prispevaš nekaj pozitivnega. Zanimivo pa je, da je nekdo, ki to doseže na miren, nekričeč način, pogosto v resnici najbolj glasen. Včasih tišina pove več kot besede.

Česa se še vedno bojiš?
M: Kobilic.

Kje si danes mehkejša kot na svojih začetkih?
M: V izražanju. Zelo mi je zrasel besedni zaklad. Ni več samo “kadimo na obali”, čeprav priznam, da te čase tudi to malo pogrešam. Mehkejša sem tudi zato, ker znam čustva opisati na bolj razgiban način, ker si upam biti nežna in ker nimam več občutka, da moram biti ves čas v defenzivi.

Če bi ti nekdo vzel glasbo, kdo bi bila?
M: Hodila sem na petletno računalniško srednjo šolo in sem bila zelo dobra v programiranju. To mi je bilo zelo všeč, ampak ne vem, ali bi ostala v računalništvu. Verjetno bi poskusila v kakšni drugi veji umetnosti. Ampak če glasbe sploh ne bi bilo, ni dvakrat za reči, ali bi tudi jaz obstajala. Tako da na to vprašanje v resnici težko odgovorim.

Kaj želiš, da si ljudje zapomnijo, ko se izklopi mikrofon?
M: Da imajo pri meni vedno varen prostor, tudi na koncertih. Da vedo, da pri meni ni prostora za skrivanje tega, kdo so. In da si zapomnijo, da jih imam rada – svoje fene. Toliko, kot jaz dam njim, oni dajo meni, in to je nekaj, kar bo trajalo večno. To je ljubezen. Želim si, da si ljudje zapomnijo, da so ljubljeni, spoštovani, unikatni in da takšni tudi ostanejo.