Na Starševski čvek se je nedavno obrnila ženska s svojo zgodbo, ki jo je naslovila “Sem otrok incesta”. 

Pravi, da je v osnovni šoli izvedela, kdo je njen oče. Kot otrok je skupaj z mamo živela pri dedku in babici. Njena mati je bila stara zgolj štirinajst let, ko jo je rodila in njun odnos je bil bolj sestrski kot pa odnos mati-hči. Kljub temu, da je vedela, da je njena mati, jo je vseeno klicala po imenu. Z njo se je pogosto ukvarjal tudi mamičin bratranec. 

Ob vstopu v šolo je avtorica objave doživela veliko žaljivk in nesramnosti s strani sošolcev, vendar ni razumela, zakaj. Dedek, babica in njena mama so se takrat odločili, da se skupaj z mamo preselita k dedkovi sestri v oddaljen kraj. Mamičin bratranec ju je večkrat prišel obiskat. 

“Ko sem bila že v drugi polovici osnovne šole, sem slišala mamico, ko je prijateljici razlagala, zakaj sva se morali preseliti tako daleč od doma. Takrat sem izvedela, da je mamičin bratrance moj oče,” zapiše avtorica objave.

“Sem namreč otrok incesta, otrok dveh, ki sta bila tudi sama še otroka, ko sta me spočela. Otrok bratranca in sestrične.”

Avtorica objave

Do matere je čutila veliko odpora in gnusa. “Vedela sem, da če imata bratranec in sestrična otroke, to ni v redu,” pravi. 

Odselila se je nazaj k dedku in babici in do konca srednje šola ostala pri njima. Vaščani so se norčevali do nje, toda odpor, ki ga je čutila do matere in očeta, je bil premočan, da bi se vrnila k materi. Ob vstopu na fakulteto je zapustila domači kraj in se šele nedavno vrnila nazaj. S starši in s starimi starši ni imela stikov, šele po smrti slednjih, se je bila pripravljena vrniti v tisti kraj. 

Zdaj živi v njuni hiši, ki jo je podedovala, in čeprav je od takrat minilo že veliko let in se je zamenjalo nekaj generacij, ima še vedno občutek, da se obračajo za njo in jo obrekujejo. Kljub temu je odločena, da ostane, ne beži in se ne skriva več. 

V Sloveniji incestno razmerje med odraslima osebama ni kazensko preganjano

Incest definiramo kot spolni odnos med družinskimi člani in sorodniki. V 195. členu Slovenskega kazenskega zakonika je incest oziroma krvoskrunstvo kazensko preganjano v primeru, da gre za osebo, “ki spolno občuje z mladoletnim krvnim sorodnikom v ravni črti ali z mladoletnim bratom oziroma sestro”. Kaznuje se z zaporom do dveh let. Incestno razmerje je tudi posilstvo, ki pa je seveda kazensko preganjano. 

Kadar gre za sporazumno odločitev dveh polnoletnih oseb slovensko kazensko sodišče tega ne bo kaznovalo, čeprav družba to dojema kot sprevrženo. Gre namreč za sporazumno odločitev dveh odraslih oseb, ki se zavedata svojih dejanj, prav tako pa gre glede na statistične podatke za malo primerov takšnih incestnih razmerij. 

Podobno je tudi v tujini, v Združenih državah Amerike na primer je v nekaterih državah, kot sta Arkansas in Alabama, dovoljeno incestno seksualno razmerje in tudi poroka. V zvezni državi Arizona spolni odnos med bratrancem in sestrično ni dovoljen, v primeru, da se sta obe osebi starejši od 65 let ali pa je ena od njiju neplodna. Različne sodne prakse so tudi po Evropi.

Genetske mutacije in smrtni greh

Razlogi, da so takšni odnosi tabuizirani, predvsem pa zakonsko prepovedani so na eni strani genetski, po drugi strani verski. Otroci, rojeni staršem, ki so bližnji sorodniki, imajo namreč več možnosti za genetske napake oziroma mutacije. Potomec ima tako večjo možnost, da je neploden, ima slabši imunski sistem, povečano tveganje za bolezni srca in ožilja ter genetske motnje. Prav tako ni nenavadno, če so potomci fizično manjši in imajo asimetrične obraze. 

Krščanska cerkev takšne odnose razume kot smrtni greh, proti incestu sta tudi hinduizem in  islam, pri slednjem pa je poroka med bratrancem in sestrično dovoljena in celo pogosta.