Vendar kaj pa, ko vaš otrok ščuva le druge? Ali obratno, kaj če je vaš otrok tisti, ki ga drugi naščuvajo, da nagaja? Pri vprašanju krivde lahko v teh situacijah postane zapleteno, saj se morajo starši odločiti kateri prevzame krivdo in kako se otroke v tem primeru kaznuje.
S podobno težavo se je na forum Starševski čvek obrnila ena izmed uporabnic. »Moj sin (star je 10 let) je pred nekaj dnevi sošolki skril nahrbtnik in ji vzel frutabelo. Sošolka je povedala svoji mamici, ta je klicala mene. Punčka je bila zelo žalostna, moj sin pa trdi, da je bila samo igra, ki jo je začela tretja sošolka, ki ga je naščuvala, da ji prinese frutabelo. Moj sin se je na koncu odločil, da ji frutabele ne da in je vse skupaj z nahrbtnikom vrnil,« je opisala dogodek. Dodala je, da njen sin zelo hitro pade pod vpliv drugih v takih situacijah ter vprašala, če je pravično, da odgovornost prevzame tisti, ki ščuva.
Začne se doma
Otroci so odraz dogajanja doma in velikokrat se zgodi, da otroci, ki se doma ne počutijo varne ali slišane, postanejo težavni v šoli. Lidija Bašič Jančar, zakonska in družinska terapevtka pravi, da gre odgovornost po liniji od odraslega do otroka, saj se vse začne prav tam. Če je vaš otrok v šolo nagajiv, glasen ali nasilen, najbrž odgovor tiči v odnosih, ki jih imate doma.
»Otroci niso nikoli težavni. Le z vedenjem pokažejo, da jim situacija, doživljanje ali pa dalj časa trajajoče stanje ni v redu. Ker ne zmorejo drugače pokazati in povedati, njihovi možgani preprosto še niso razviti do te mere, da bi znali regulirati in ubesediti svoje stanje na način, kot to zmoremo odrasli, to izražajo skozi vedenja, ki se nam odraslim dostikrat zdijo problematična. Torej odrasli otrokovo vedenje vidimo kot tako,« razlaga terapevtka.
Njihovo obnašanje je v resnici kompas za starše, ki kaže na to, da morajo v svojih reakcijah do otroka nekaj spremeniti.
Otrok se ne disciplinira
Lidija Bašič opozarja, da je discipliniranje zastarel termin, ki se ga pri vzgoji otrok izogibamo. Otroke vzgajamo in vodimo, to pa je pot tako za starša, kot otroka, ki se nikoli ne konča. Starši morajo biti do svojih otrok sočutni in se nanje odzivati, le tako se njihov občutek za čustva sočutje, moralo ipd. lahko razvije.
Prav tako pa je problem v ‘kaznovanju’ otrok: »Otrok se ne kaznuje na nikakršen način in v nobenem primeru. O tem, kako grozovite negativne in usodne posledice za rast in razvoj ima kaznovanje (telesno, čustveno…), bi lahko veliko povedali, naj pa se omejim le na to, da kaznovanje ne sodi v nobene odnose, kaj šele v odnos staršev do otrok. Odgovornosti se otrok nauči od starša, ki zmore biti sočuten do njega. Ni primerno nazivati in nagovarjati otroka, češ, kako neodgovoren si, saj se otrok odgovornosti uči iz tega, kako sočuten in empatičen je starš do njega in to v vsaki situaciji in vedenju, ki ga otrok pokaže, četudi težko sprejemljivega za odraslega.«
Otrok potrebuje varno bazo
Otroci, ki se doma počutijo sprejete, edinstvene in slišane, ne bodo nikakor padali pod vpliv drugih. Če imajo doma varno zatočišče, kjer lahko odložijo svoje bremena e počutijo sproščene in dobijo potrditev in podporo, ki jo potrebujejo, ni razloga, da bi te stvari iskali kjerkoli drugje.
»Če so starši toliko v stiku s seboj, da bodo takega otroka začutili v tem pogledu, mu lahko pomagajo na ta način, da se z njim veliko pogovarjajo ter mu izkažejo spoštovanje, mu prisluhnejo, ga ne obsojajo, temveč ga usmerjajo k razmišljanju skupaj z njimi. Namenijo naj mu veliko svojega časa in ga ne odrivajo od sebe,«
svetuje terapevtka Bašič.
Instant rešitve za otrokovo obnašanje ni, saj se je tudi težava ni zgodila čez noč. Tako otrok, ki pade pod vpliv drugih, kot otrok, ki ščuva druge, potrebujeta pozornost in ukvarjanje s strani staršev. Otroci morajo čutiti, da so za njihove starše nekaj posebnega ter da je dom njihovo zavetišče.
Terapevtka pa dodaja, da je pomemben tudi odnos med staršema, saj so otroci za to izjemno občutljivi: »Tudi partnerski odnos med staršema je enako pomemben. Da sta ljubezniva, prijazna in ljubeča eden do drugega, se spoštujeta in sta si pomembna. Če je vzdušje med njima stalno napeto in konfliktno, bo otrok to doživljal kot lastno stisko, ki jo bo moral izraziti navzven v obliki nekega vedenja.«
Posodobite svoj pogled na vzgojo
Ko pride do vzgoje otrok, je pomembno, da vse te termine kot so sankcioniranje, discipliniranje, kazen ipd. odstranite iz svojega odnosa. Lidija Bašič Jančar poudarja, da si otroci tako, kot odrasli želijo prijazne, ljubeče in spoštljive starše, ki znajo graditi odnos, povezanost in sočutje v družini.
»To je temelj zdravega in polnega razvoja otrok in mladostnikov. Otroci, ki odraščajo v družinah, kjer je nasilje ali a zanemarjanje, bodo to nasilje počasi in postopoma začeli izražati do šibkejših tudi sami. Če so odrasli zmožni videti le otrokovo nasilno in nesprejemljivo vedenje, lastnega pa ne, nujno potrebujejo pomoč strokovnjaka, ki jih bo strokovno peljal v lastni svet, torej njihovo otroštvo in njihove krivice,« svetuje terapevtka.
Pot do sočutnega odziva na lastnega otroka in kultiviranje boljšega okolja doma, se začne pri ozaveščanju in predelavi lastnih vsebin.
