Kljub ozaveščanju o motnjah prehranjevanja, veliko ljudi z boleznijo še vedno nima stika in ne ve kako se z njo spopasti. Še redkeje pa se govori o tem, kako naj se z obolelostjo spopadejo bližnji. Pogosto vpliva na tudi družinske odnose oz. odnose z ljudmi, s katerimi ta oseba živi. Starši pa predvsem ne vedo, kaj storiti, ko bitka traja že dlje časa, saj pomoči ni, dokler se bolnik sam ne odloči, da si želi okrevanja.

Zdravljenje anoreksije in ostalih motenj prehranjevanja je naporen proces, o čemer priča tudi mama, ki ima 22-letno hči, ki se že leto in pol bojuje z anoreksijo. »Odnosi v družini so načeti, spopadamo se z jezo, obupom, žalostjo, zamerljivostjo; po dobrem letu in pol podpore, razumevanja, ljubezni, ko njena teža kljub pomoči psihoterapevta še kar pada in se po stanovanju sprehaja okostnjak, ko je bolezen poleg telesa grozljivo spremenila tudi njeno osebnost, ugotavljam, da imam vsega dovolj. Ne zmorem več – naporne službe, napetosti doma, bolnega otroka, zahtevne ostarele matere. Ne zmorem več. Pika. Postalo mi je res vseeno – se bo izstradala do smrti? Naj se; če ji je res tako prekleto težko živeti, kar naj se. Če je njen edini dosežek ta, da vsak dan poje manj, potem nima smisla, da se muči. Tiste čudovito lepe deklice, ki sem jo prvič prijela v roke pred skoraj 22-timi leti, ni več.«

Ni samo hrana

Razlogi za motnje prehranjevanja so pogosto globlji od le hujšanja in hrane. Pogosto gre za perfekcionizem in občutek nadzora nad vsaj nečem v njihovem življenju. Karin Sernec, dr. med. in specialistka psihiatrije je za #tosemjaz povedala, da gre običajno za kombinacijo več dejavnikov, poleg staršev, ki imajo duševne bolezni, so pogost vzrok nestabilni odnosi.

»Pomemben dejavnik tveganja je tudi nefunkcionalno (neustrezno) starševstvo. V tem primeru mora otrok prevzemati vloge, ki jim ni dorasel: posredovalca, pogajalca, amortizerja ali razsodnika med staršema. Nefunkcionalno starševstvo je prisotno tudi takrat, ko eden ali oba starša svojega otroka ali pretirano varujeta, ga želita ubraniti “vsega hudega” ali pa mu prepuščata odločitve in samostojnost, ki ji še ni dorasel,« razlaga specialistka. Dodaja, da so razlog tudi pogoste diete ali uporaba hrane, kot vzgojni pripomoček, saj ti prijemi razvijejo negativen odnos do hrane.

Predvsem je pomembno, da se pri otroku že od malih nog razvija zdrav odnos s hrano in da se ga nauči ne pasti pod vpliv družbenih pričakovanj suhosti. Dr. Sernec svetuje, da pri otroku spodbujate ‘zdravo agresivnost’, ki ga bo naučila, da se postavi zase in ne pade pod pritisk družbenih idealov.

Bolezen obkrožajo močna čustva

Diplomirani psiholog in specialist klinične psihologije Matjaž Copak pa je za Siol povedal, da anoreksijo obkrožajo hudi občutki krivde, zato so odzivi mladih pogosto zelo defenzivni: »V začetnih fazah motnje, ki lahko trajajo tudi več let, je zniževanje telesne teže obolelega osnovni način gradnje »ustrezne« samopodobe, ki vsebuje občutke kontrole hranjenja in telesne teže. Ker je opisano vedenje osnovni motiv oziroma cilj, bo vsak poseg v to sprožil izrazito obrambo področja, ki ga oseba z anoreksijo v popolnosti obvladuje. Če se želite hčerki približati in ji pomagati pri reševanju oziroma sprva sploh prepoznavanju tovrstnih težav, bo treba najprej utrditi čustveno vez med vama ter med preostalimi člani družine.«

Pomembno je, da se izognete komentiranju videza ali vsiljevanju kakršnegakoli prepričanja glede njenega telesa. »Poskušajte ne obtoževati, ampak predvsem vzpostaviti pristnejši in intenzivnejši odnos. Šele ko vam to uspe, lahko preidete na predloge o strokovni pomoči. Vsekakor si boste za to morali vzeti veliko časa, zelo priporočljivo pa bi bilo, da se v zdravljenje vključi tudi oče. Šola ob vsem tem lahko počaka, saj tovrstna dekleta ponavadi nimajo večjih težav pri motivaciji za učenje,« še svetuje psiholog.

Ne smete molčati

Kljub temu da je naporno in da imate občutek, da vas izčrpava, pri motnjah hranjenja ne smete molčati. Pomembno je, da poleg družine tudi ne molčijo sovrstniki. Dr. Sernec svetuje, da spodbudite tudi prijateljice in družbo, da ji pomagajo in jo spodbujajo k okrevanju.

»Dejstvo je, da so motnje hranjenja 24 – urna preokupacija, polna občutkov krivde, sramu in tako se slej ko prej vsak odloči, da ne želi več živeti tako naprej in poišče ustrezno pomoč (povprečno mine od 5 do 6 let, da se obolela oseba odloči in poišče strokovno pomoč). Od tega trenutka dalje terapija ne bo služila le vzdrževanju življenja (pomoč pri hranjenju in nadzor nad hranjenjem, infuzije, nazogastrična sonda, psihiatrično in internistično spremljanje) in izvajanju motivacijskega procesa, temveč bo vodila v zdravje (telesno in duševno),« razlaga specialistka.

Z anoreksiji in ostalim motnjam prehranjevanja je predvsem treba pristopiti celostno, da se ostrani tako znake (stradanje, bruhanje, hujšanje) kot tudi razloge, ki so običajno psihološki. Za dlje obolele se priporoča bolnišnično zdravljenje, saj je le tako možen stalen nadzor nad obolelim.