Staranje: So krivi sončni žarki, genetika, stres ali sladkor?

Staranje: So krivi sončni žarki, genetika, stres ali sladkor?

Staranje: So krivi sončni žarki, genetika, stres ali sladkor?

Profimedia

elesa in želja po odkritju eliksirja mladosti, že od nekdaj ženeta v odkrivanje novih načinov upočasnjevanja staranja. V sodobni družbi je poudarjanje pomena in vrednosti mladosti postalo vse bolj izrazito. Kljub vsemu pa starosti ne bomo ubežali.

Pojav gubic in gub, upadlost tkiva in sivi lasje so prvi znaki staranja, ki jih opazimo na zunaj, vendar pa se staranje dogaja tudi navznoter. Gre za običajen fiziološki proces, ki se že začne z rojstvom in še do danes ni popolnoma raziskan. O tem, zakaj se staramo, obstaja več teorij, vsaka pa pojasnjuje proces staranja iz svojega zornega kota. Nekatere teorije staranje pripisujejo genskim zapisom, spet druge obrabi celic zaradi notranjih in zunanjih vplivov, dejstvo pa je, da se procesi posameznih teorij med seboj kompleksno prepletajo. Večina strokovnjakov, ki se ukvarjajo s staranjem, se strinja, da je staranje skupna posledica različnih vplivov skozi življenje. Ti vplivi vključujejo dejavnike okolja, dednosti, kulture, prehrane, telesne aktivnosti, vpliva UV svetlobe, škodljivih prostih radikalov in drugih dejavnikov. Za zdaj najbolj veljavna teorija pa je skupek posameznih specifičnih teorij. In katere so te teorije?

Teorija UV-žarkov

Čezmerna izpostavljenost soncu je glavni vzrok prezgodnjega staranja kože, znanega kot fotostaranje. Za to so odgovorni predvsem žarki UVA, a tudi visokoenergijska vidna svetloba (HEV) lahko povzroči oksidativni stres, ki poškoduje celično DNK (DNK je molekula, ki je nosilka genetske informacije). UVA-žarki poškodujejo celično DNK posredno na način, da sprožijo nastanek prostih radikalov, ti pa poškodujejo našo DNK. Prosti radikali povzročajo tudi aktivacijo encimov matriks metaloproteinaze, ki razgrajujejo naš kolagen, istočasno pa aktivirajo vnetne dejavnike, ki zmanjšajo sintezo prokolagena v telesu. Neposredne poškodbe DNK prav tako povzročajo žarki UVB, ki prodirajo v kožne celice, te poškodbe pa lahko vodijo v kožne bolezni, vključno s kožnim rakom.

Teorija prostih radikalov

Teorija prostih radikalov razlaga staranje kot posledico neprestanega delovanja prostih radikalov in s tem kopičenja nastale škode v telesu. Prosti radikali so visoko reaktivne molekule, ki povzročajo poškodbe telesnih celic. Nastajajo kot stranski produkt povsem normalnih kemičnih reakcij presnove v celicah in pod vplivom škodljivih zunanjih dejavnikov iz okolja, v katerem živimo. Neprestano smo namreč izpostavljeni oksidantom iz okolja, kot so: ozon, dušikovi oksidi, ionizirajoče in UV sevanje (sončni žarki), smog, razne kemikalije, strupi in pesticidi, alkoholi, stranski produkti dezinfekcije vode s klorom, tobačni dim, itd.

Škodljivost prostih radikalov zmanjšujejo mehanizmi, ki deaktivirajo te škodljive molekule. Ti mehanizmi vključujejo antioksidante in različne encime. S staranjem se njihova učinkovitost zmanjšuje in ko prostih radikalov nastane več, kot jih antioksidanti in encimi lahko nevtralizirajo, govorimo o stanju oksidativnega stresa, ki se kaže kot oksidativne poškodbe DNK, lipidov in proteinov v celicah. Kopičenje negativnih posledic delovanja prostih radikalov z leti privede do nastanka degenerativnih starostnih bolezni, kot so rak, bolezni srca in ožilja, upad imunskega sistema, disfunkcije možganov in staranje organizma.

V boju proti prostim radikalom pomagajo močni antioksidanti, ki so lovilci teh škodljivih prostih radikalov. Nekaj antioksidantov telo proizvede samo, bistveni del pa moramo dobiti s hrano. Najpomembnejši antioksidanti so vitamin C, vitamin E, provitamin A (betakaroten), selen, cink, med antioksidante pa med drugim štejemo  tudi flavonoide, polifenole, izoflavone, koencim Q10 in ubikinon.

Endokrina teorija oziroma hormonska teorija

Hormoni v našem telesu igrajo izjemno pomembno vlogo. Endokrina teorija staranja pravi, da s staranjem prihaja do slabšega uravnavanja izločanja hormonov. Z zmanjšanim nivojem hormonov se zmanjšujejo tudi pozitivni učinki, ki jih imajo hormoni na telo. Značilen primer je upad izločanja rastnega hormona, ki ima številne funkcije, povezane z obnavljanjem telesnih tkiv. Izredno pomembno vlogo pri obnavljanju tkiv imajo tudi spolni in ščitnični hormoni. Spremenjeno hormonsko ravnovesje v menopavzi, natančneje izrazito zmanjšanje koncentracije ženskih spolnih hormonov estrogenov, vodi do sprememb v strukturi obraza in čvrstosti kože, ta postane suha in tanjša, začne izgubljati elastičnost in tonus, se poveša in pojavijo se gube. Ker je izločanje hormonov medsebojno povezano, lahko porušeno ravnovesje enega hormona pripelje do odstopanja od normalnih količin vseh ostalih medsebojno odvisnih hormonov.

Teorija imunskega sistema

Imunski sistem je kompleksen sistem specializiranih celic in organov, odgovoren za obrambo telesa proti vsem potencialno škodljivim tujkom v telesu (bakterije, virusi, paraziti). Imunološka teorija razlaga, da se s staranjem učinkovitost tega sistema močno zmanjša, kar privede do  upada obrambne sposobnosti telesa, ki tako postane bolj dovzetno za okužbe in kronična vnetja.

Teorija glikacije

Glukoza ali sladkor v krvi predstavlja glavni vir energije za naše celice. Teorija glikacije domneva, da glukoza reagira kot mediator v procesu staranja. Glikacija je neencimska reakcija med glukozo in beljakovinami v tkivih. Pri procesu glikacije se molekule sladkorja vežejo na proteine (kot sta npr. kolagen in elastin), kar pripelje do strjevanja in deformacije proteinskih vezi. Posledice tega so poškodbe in togost vezivnega tkiva, pojav kožnih gub, manjša raztegljivost ligamentov in kit, kronični vnetni procesi ter zmanjšana imunost. Glikacija je do neke mere povsem normalna, problem se veča s starostjo, ker telo izgublja vedno več virov, s katerimi se lahko brani pred poškodbami. Način življenja in prehranske navade vplivajo na to, kako hitro bodo posledice glikacije postale opazne na telesu. Prezgodnjim posledicam glikacije lahko stopimo nasproti z uravnoteženim, zdravim načinom prehranjevanja: priporočljivo je uživanje živil, bogatih z aminokislinami, omega-3 maščobnimi kislinami in vitaminom C, ki je nujen pri sintezi kolagena in deluje v boju proti prostim radikalom.

Teorija krajšanja telomer

Najnovejša teorija staranja je teorija o krajšanju telomer. Telomere so končni deli DNK. Vsakič, ko se celica deli, se telomera skrajša za majhen delček (to pomeni celično staranje) in na koncu ostanejo ti delčki tako majhni, da se celica ne more več deliti. Takrat celica odmre. Ključ do podaljšanja človeškega življenja tako zagotovo vključuje ohranjanje dolžine telomere in njeno podaljševanje. Znanstveniki so odkrili encim, ki podaljšuje telomere celic, vendar odkritje encima kljub temu ne zagotavlja večnega življenja, saj telomere niso edini dejavnik pri staranju. Obstajata pa dva načina, s katerima lahko sami vplivamo na dolžino telomer: omejimo tiste dejavnike, ki jih skrajšajo in izboljšamo tiste, ki imajo pozitiven učinek na telomere. Znano je, da življenjski stil in prehrana lahko upočasnita krajšanje telomer, medtem ko na telomere zelo slabo vplivajo kajenje, stres in strupene snovi iz okolja.

Teorija obrabe

Razlogi za staranje so povezani tudi s poškodbami in spremembami znotraj celic samih, zato se s staranjem telesne celice in organi obrabijo in poškodujejo. Telo ima sposobnost popravljanja nastalih poškodb, vendar pa te sposobnosti s staranjem upadajo, zaradi česar pride do kopičenja obrabe in poškodb, kar se kaže s spremenjeno kvaliteto tkiva. Spremembe nastanejo zaradi postopne obrabe celic na eni strani in na drugi zaradi neustreznega uravnavanja regeneracije tkiv iz matičnih celic. Najhitreje to spremembo prepoznamo na koži, a dogaja se na čisto vseh organih. 

Kronični stres

Znano je, da kronični stres poveča tveganje za razvoj duševnih motenj, bolezni srca in ožilja, povečuje tvorbo prostih radikalov, zmanjšuje imunski odziv, povzroča avtoimune bolezni, vpliva na hormonsko ravnovesje v telesu ter veča tveganja za vnetja. Dalj časa trajajoča vnetja so pomemben dejavnik tvorbe prostih radikalov in staranja celic in tkiv, vnetni procesi pa lahko poslabšajo ali izzovejo izbruh različnih kožnih bolezni ali kožnih stanj. Kronični stres povzroča hiranje antistresnih zaščitnih mehanizmov, kar še hitreje postara človeka. Staranje je pospešeno tudi zaradi krajšanja dolžine telomer in raziskave so pokazale, da kronični stres prav tako vpliva na krajšanje le-teh. Stres pospešuje nezdrave življenjske navade, kot so kajenje, uživanje alkohola, telesna neaktivnost in nezdravo prehranjevanje, vse te razvade pa lahko povečajo rizičnost obolevnosti za vsemi vrstami raka.

Na vprašanje, zakaj se staramo, odgovora ne poznamo, poznamo pa odgovor na vprašanje, kaj lahko sami naredimo, da proces staranja upočasnimo. Odgovor je preprost: z zdravim telesno aktivnim načinom življenja in ustvarjanjem zdravju prijaznega biološkega, socialnega in psihološkega okolja. Že stari Kitajci so govorili, da se staramo tako, kot smo živeli.

Style. Več novic