O vzgoji lahko preberemo veliko in pridobimo veliko informacij tudi od drugih staršev, vendar ko je otrok že težaven, pa se za mnoge lahko zdi že prepozno. Otroka, ki svojih staršev ne spoštuje, težko spremenimo in privedeno do točke, kjer se bo dinamika med njim in starši spremenila.

Uporabnica Starševskega čveka se je obrnila na ostale uporabnika za pomoč, da je njen otrok zloben. »Sem mama 8 letniku, s katerim imamo že od kakega 5 leta starosti probleme.. Ne uboga, odgovarja nazaj, stalno se znaša nad mlajšim bratcem, zadnje čase nalašč naredi kontra temu, kar se mu reče in se nama z možem zraven smeji v obraz. Zadnjic mu rečem, naj nese krožnik po kosilu v korito pa ga je nalašč pustil na mizi in odšel.. Ko sem prišla za njim v sobo pa se mi je smejal v obraz, ko sem mu ponovno rekla naj pospravi za seboj, da je to po njegovo moje delo, ker je on otrok, jaz pa mama in da sem jaz dolžna delati zanj!!?? Za kazen ima prepoved vsega, tablice, telefona, play stationa in TV-ja do nadaljnjega, dokler se ne opravici in začne lepše obnašat. Na morju letos je bil tudi stalno problem z njim, bratca je stalno šprical z vodo, tunkal in držal pod vodo.. Tudi v šoli se spravlja na šibkejše in dekleta.. Kaj naj s tem otrokom? Ga peljemo na kak pregled, posvet?«

Začaran krog

Andreja Vukmir, specialistka družinske terapije in vzgoje otrok nam je povedala, da se v tej situaciji občuti stisko in nemoč mame »Občutki nemoči pri starših iz njih v odnosu do otrok ‘potegnejo ven’ najslabše. Tako se ustvari začaran krog jeze, sovraštva, žalosti in obupa,« je razložila. Običajno gre pri tem za afektivno nereguliranost, ki težave samo  poglablja, saj otrok s svojim obnašanjem ‘pritisne’ na neko starševsko nefunkcionalnost, je še razložila. Ti s svojim neprimernim odzivom to nefunkcionalnost poglobijo in tako se ustvari ta začaran krog, ki vse skupaj poglablja.

»Iz opisanega vidimo, da se je ustvarila neka čustvena dinamika, kjer je veliko jeze in žalosti. Izstopa predvsem jeza, žalost pa je nekje zadaj in verjemite mi, da jo je veliko. Žal se v tej nemoči pri starših ustvarijo zelo negativne notranje reprezentacije otrok in mu pripisujejo zlobo, neka namerna nesramna dejanja in ne zmorejo videti, da je vedenje odraz nekih globokih čustvenih vsebin in da je ta otrok preprosto v stiski,« razlaga Andreja Vukmir.

Otrok svoj notranji konflikt izraža z nasiljem, katerega izvor zagotovo tiči v družini. Za starše je to zelo boleče, saj želijo svojim otrokom vedno zagotoviti najboljše in jih imajo radi »Zato v terapiji nikoli ne govorimo o krivdi, pač pa odgovornosti. Odnosi med starši in otroci niso recipročni, ampak komplementarni. Mi odrasli smo odgovorni za ta odnos in moramo s svojimi odzivi zadostiti otrokovim razvojnim čustvenim potrebam.«

Kaj vam otrok sporoča?

S svojim obnašanjem vam otroci pogosto skušajo nekaj sporočiti. Kristin Kenefick, profesorica psihologije na Čikaški univerzi za profesionalno psihologijo je za WebM povedala, da morate v takih situacijah otroku prisluhniti.

Če so otroci nesramni in zlobni do drugih ljudi, je to pogosto klic na pomoč. »Otrok, ki je nesramen ali zloben, najbrž potrebuje pomoč pri nečem, ki ni povezano s trenutno situacijo. Otroci hitro menjajo čustva, zato se pogosto obnašajo grdo kadar so osamljeni ali potrebujejo pomoč v šoli. Ali pa čutijo stres svoji staršev doma,« je še dodala Kristin.

Poiščite pomoč

Otrokovo obnašanje je seveda odvisno od celotne družinske dinamike, a te stvari sama od sebe ne izzvenijo »ampak je potrebno narediti nekaj globljih čustvenih sprememb znotraj družinske afektivne dinamike,« razlaga Andreja Vukmir.

Razgrajanje in preizkušanje omejitev staršev je do neke mere pričakovano pri vsakem otroku, vendar ko začne njegovo obnašanje motiti njegovo delovanje in načenja njegove odnose, je čas, da poiščete pomoč. Ključno je, da se njegovo obnašanje ne prevesi v njegove navade.

Specialistka Vukmir trdi, da jim bo poiskana pomoč pomagal ugotoviti »Kaj njihovega sina tako jezi, kaj ga žene v tako opozicionalno vedenje, zakaj je ljubosumen, žalosten.« Predvsem vzrok tiči v odnosih, da se čuti prikrajšanega ali spregledanega. Starši pa mu morajo priti nasproti in namesto, da ga uzrejo v težavnosti, naj ga spregledajo v njegovi stiski.