Mešanje nove družine z otroci iz prejšnjega zakona je za starše pogosto zelo težavno. Otroci se lahko med seboj ne razumejo ali pa novi družini zamerijo, ker je nadomestila njegovo. Kar pa lahko tudi privede tudi do občutka krivde pri biološkem staršu. Ta krivda pa običajno privede do popolnoma permisivne vzgoje in težav med novima partnerjema.
Uporabnica Starševskega čveka je forumu potožila, da njen partner zaradi svojega prejšnjega otroka, njo s sinom zanemarja. »Poročena sem z očkom, ki ima otroka od prej, skupnega otroka pa imava tudi midva. Z besedami se ne da opisati, kako zelo mi je žal, da sem se poročila z njim in da imam z njim otroka. Jaz in najin otrok namreč prav nič ne štejeva, ko je na stiku njegov otrok od prej. Partner se enostavno ne zna, ne zmore ali noče upreti manipulacijam otroka, ki ga podpihuje še njegova manipulativna mati, ki ne more preboleti, da je zveza razpadla in sebe z otrokom predstavlja kot žrtev. Midva sva se spoznala, ko je bil že davno samski, a otrok ne našuntan proti meni, kot da sem za razhod njegovih staršev kriva jaz,« je razložila uporabnica.
Partnerjev otrok se do nje in svojega polbrata obnaša grdo, oče pa v teh situacijah ne stori nič ter ga zagovarja. »Če se jaz oglasim, pa sem tako jaz ta grda in mi mož očita, naj grem, če mi kaj ne paše. Zaradi vsega tega moža in njegovega otroka preziram, otroka videti ne morem. Boli me, da mož tako zlahka zavrže vse med nama zaradi enega manipulativnega na***a od prej in da ga nič ne moti, da bo najinemu skupnemu otroku uničil družino.«
Sindrom krivega starša
GPS se predvsem pojavi pri bioloških starših, ki niso več v razmerju z drugim biološkim staršem otroka, ta pa začne predvsem vplivati na njihove odločitve glede vzgoje. Četudi ni dotični starš kriv za razhod, lahko njegove odločitve spremlja občutek krivde, ker ima otrok sedaj razbito družino. »Ločeni očetje imajo pogosto tak stil vzgoje, da bi se izognili problemom, ter da se otresejo občutka krivde za bolečino, ki so jo prizadeli otroku,« razlaga Anna De Acosta, avtorica podcasta za mačehe.
Znaki Sindroma krivega starša se kažejo na mnoge načine, a najpogosteje pri sami vzgoji. Otroci teh staršev niso nikoli kaznovani za svoje neprimerno obnašanje in nikoli ne trpijo kakršnih koli posledic. Prav tako pa ti otroci običajno ne dobijo nobenih nalog za pomoč doma ali so kakorkoli odgovorni za red in čistočo, njihov biološki starš pa jih le razvaja in jim kupuje vse, česar si ti otroci zaželijo. Ta način vzgoje je pravzaprav enak permisivni vzgoji, saj ti starši svojemu otroku niso sposobni reči ne, otroci pa se odločajo prav v vsem.
Mačehe ostanejo v precepu
Pri Sindromu krivega očeta pa je situacija težavna tudi za nebiološko mamo, saj je situacija zelo težko rešljiva. »Same to težko rešijo. Če kaj rečete, ste izobčena in izpadete kot zlobna mačeha, a če ne storite ničesar sodelujete pri nezdravem starševstvu. Otroci vas ne marajo, partner pa si najbrž misli, da ste proti njemu in njegovemu otroku,« razlaga De Acosta.
Certificirana učiteljica starševstva, Meghan Leahy pravi, da se je v tej situaciji težko odločiti, kaj je ‘normalna’ mera krivde. »Pri starševstvu je težko določiti kaj je normalno. Starši bi storili karkoli, da ne prizadenejo svojega otroka, vendar ta njihov občutek nezadostnosti ne bo nikoli prav zares izginil.«
A obe opozarjata, da je krivda najbolj neproduktivno čustvo in je potrata časa. »Če ste storili nekaj narobe, to popravite. Misel na to, da kaj prav več ne morete storiti, zna biti strašljiva, a ne morete preživeti vsega starševstva v strahu pred napakami,« še opozarja Leahy.
Kaj lahko storite?
Kot nebiološka mati v tej zagati, se lahko zdi situacija brezizhodna. Vendar imate vseeno na voljo vsaj dve možnosti:
Sprejmite svojega partnerja in njegov način vzgajanja. »To zna biti zelo težko, sploh če imata zelo različne načine vzgoje svojih otrok,« opozarja De Acosta. Vaš partner bo potreboval veliko osebne rasti, da bo sprejel in predelal svoje občutke, pomembno pa je, da se teh občutkov krivde ne nalezete tudi vi, ta situacija ni vaša krivda. »Vaša prisotnost v tej situaciji ni škodljiva. Tega se morate zavedati in ostati močni,« še dodaja, saj se lahko zgodi, da se tudi biološka mati vplete v situacijo in krivi vas. Pomembno je predvsem, da ste močni in se zavedate svojega mesta v partnerjevem življenju. Prednost pa mora imeti vedno dobrobit otrok in ne krivda kateregakoli od staršev.
Zaščitite sebe in svojega otroka. Meghan Leahy pa trdi, da na morate postaviti meje in se zavedati, kdaj partnerjevo obnašanje postane nezdravo. »Seveda na začetku svetujem to vsem, terapija, jasna komunikacija, a ko se v starševstvu mešata ljubezen in krivda, tudi to ni več dovolj,« razlaga in svetuje. Če imate v razmerju občutek, kot da tekmujete za partnerjev čas in ljubezen, je morda čas, da stopite korak nazaj in se vprašate, če si res želite take zveze. »Partnerjevih občutkov krivde ne boste spremenili, če se večino časa počutite kot nezaželjena konkurenca, potem odgovor na težavo že poznate.«