Eva Peternelj, 26-letna primorka, ki je včasih jadrala in bila 15 let v reprezentanci, je sedaj bolj poznana kot vplivnica, ki stoji za imenom Peach Booty Plan. Leta 2018 je z Nikom Žujom na slovenski trg pripeljala Peach Booty elastiko, ki pa je bila prva svoje vrste v Sloveniji. Dandanes imamo sicer na trgu mnogo podobnih elastik, ki se nahajajo v torbi skoraj vsake fitnes navdušenke, a Evi in Niku v njuni uspešnosti ostale znamke ne parirajo.

Eva, kako se je vse skupaj začelo? Kako je padla ideja za vajin brand in ali vaju je bilo strah, da vama ne bo uspelo?

Oba sva bila oseba trenerja, jaz sem imela čez vodene vadbe, Nik pa je vodil osebne treninge. Jaz sem imela predvsem željo začeti vodeno vadbo, kateri bi lahko dodala pripomočke. Z Nikom sva takrat spremljala nekega osebnega trenerja iz Amerike, ki je uporabljal elastike, ki pa jih v Sloveniji oz. Evropi sploh še ni bilo. Naročila sva si jo, da jo preizkusiva. Elastika je bila res huda, ljudje so naju na fitnesu spraševali, če jo lahko poizkusijo.

In vse se je v resnici začelo tako, da sva si rekla: “Vau, tega res nihče ne pozna, kaj bi midva lahko naredila, da jih naročiva več in jih uporabljava za najine stranke?” Na ta način se je vse skupaj začelo, poiskala sva si dobavitelja, naročila najmanjše možno število – 100 kosov. In ja, bilo naju je zelo strah, saj sva morala tvegati nekaj denarja in nisva vedela, če bova sploh dobila, ker je bilo vse iz tujine. Sva si rekla “j**i ga, morava tvegati”. In najin podvig se je izkazal za zelo uspešnega.

Kako dobivata ideje za nadaljnji razvoj?

Jah, ne vem. Včasih je teh idej mnogo, včasih pride obdobje, ko je glava prazna in nimaš idej. Ampak, ko enkrat živiš za nek svoj brand, se mi zdi, da ti ne zmanjka idej. Vedno stremiš k temu, da dodaš nekaj novega, preizkušaš nove stvari in vedno si motiviran. Gledaš druge ljudi, iščeš ideje in ‘brainstormaš’. Ni nekega problema, da pravzaprav ne bi imel idej.

Kako pa je biti influencerka in biti toliko ljudem na očeh? Imaš kdaj občutek, da česa ne smeš  storiti specifično zaradi uspeha?

Sploh ne razmišljam o tem, živim svoje življenje. Se zavedam, da sem najbrž vzor veliko ljudem, predvsem mogoče mladim. Zato se trudim tem ljudem dajati nekaj dobrega in jih poučevati o zdravem načinu življenju, medtem ko jim prikazujem svoje življenje, ki je tudi dokaj zdravo.

Se potrudim, da z njimi delim samo dobre stvari in ne delim svojih zasebnih ali slabih stvari, saj se zavedam, da sem vzor ljudem in če je ta vzor slab, potem to lahko slabo vpliva na moje sledilce. Se trudim dajati najboljše kar lahko.

Ničesar ne počnem na silo, počnem vse v skladu s svojim življenjem in ničesar ne ‘fejkam’. Se pa vseeno kdaj izognem kakšni vsebini, predvsem kar se tiče zasebnega življenja in družine. Tega se izogibam, ker verjamem, da vseeno neka intima mora biti. Vseeno pa objavljam svoje težave in svoje življenje, se pogovarjam s svojimi sledilci in bi tudi rekla, da sem jim zelo dostopna.

Kaj pa sedaj, ko te spremlja še več otrok zaradi Exatlona?

Ne bi rekla, da sem se zelo spremenila. Se mi zdi, da sem že prej delila dobre stvari. Se pa veliko več udeležujem dogodkov, kjer je veliko otrok – šole, vrtci. Tam je moje obnašanje vseeno drugačno, se potrudim z njimi poistovetit in se povezati z njimi. Res sem vesela, da sem jim vzor in jim lahko dam nekaj, kar njih veseli. Predvsem me veseli, da vidim, da ima sedaj še več otrok željo po gibanju in imam tudi sedaj dve novi ciljni skupini, ki trenirajo z menoj – mamice in otroci, ki so me gledali na Exatlonu. Ne bi pa rekla, da se je kaj v mojem življenju pretirano spremenilo.

Kako so te doma sprejeli, ko si prišla nazaj? Kako je biti nazaj v Sloveniji?

Doma so me zelo lepo sprejeli, sicer mama je kar trepetala, ko sem šla, da se mi ne bi kaj zgodilo. Ampak sem vseeno imela stoodstotno podporo. Vsi so gledali in navijali vsak dan, še bolj so bili veseli, ko sem se vrnila. Tudi naredili so mi zelo lep sprejem z družino in prijatelji. Zelo sem vesela, da imam doma takšno podporo.

Nisem se še popolnoma navadila na realno življenje. Tam bi rekla, da smo živeli kot v pravljici. Brez skrbi in kar naenkrat si spet doma in si sam odgovoren za svoje stvari in svoj čas. Tam smo bili pod okriljem produkcije in so oni skrbeli za nas in odgovarjali namesto nas. Bili smo popolnoma brez skrbi, naša edina skrb so bili poligoni in priprava nanje. Čeprav psihično tudi to ni ravno lahko. Sedaj pa moram spet skrbeti zase, za svoje podjetje, družino, Instagram – to so vse skrbi, ki jih v Dominikanski republiki ni bilo.

In pa še to, tu je mraz, tam je bilo pa toplo in me nonstop zebe.

Za kaj si najdlje potrebovala, da si se navadila? Kaj si tam najbolj pogrešala?

Hm. Na marsikaj se še nisem navadila. Predvsem mraza se še kar nisem. Ja. Mraza.

Najbolj sem pogrešala kakršenkoli stik z domačimi in njihovo podporo. Sicer sem vedela, da imam njihovo podporo, vendar v težkih trenutkih bi kakšna lepa beseda od domačih velik pomenila in pomagala. Ko si toliko časa odmaknjen in odtujen od vsega, začneš včasih razmišljati tudi take neumnosti, če doma sploh še kdo navija, ali so že obupali in pozabili name. To se seveda ni zgodilo. Sem pa ta stik res najbolj pogrešala.

Kaj pa tukaj najbolj pogrešaš?

Tu najbolj pogrešam, kot sem rekla, to brezskrbnost in pa druženje z prijatelji – to mojo Jadransko družino. Sicer se družimo, ampak je popolnoma drugače. Vsak je doma in se vidimo le enkrat na teden ali dva tedna.

Kakšni občutki so te prevzeli, ko si imela nesrečo z prebito ustnico? So domačim sporočili, kaj se je zgodilo?

V prvem trenutku sem ustrašila zaradi bolečine in krvi, ki se je usula. V drugem trenutku sem občutila jezo, bila sem jezna sama nase, ker sem vedela, da je to zadnji dan pred finalnim tednom. To mi je bilo res grozno, res sem si želela nastopiti in se pomeriti v finalu. Res sem verjela, da lahko pridem v finale. Tako da me prevzela močna jeza in razočaranje nad seboj, ampak sem po dveh dneh dojela, da je to pač usoda in nimam vpliva na to. Nimam drugega, kot da se sprijaznim s tem in grem dalje.

Ne, nikomur niso sporočili. Moji so doma to prvič videli na televiziji.

So dobro poskrbeli za svojo ustnico ali bodo potrebne dodatne olepšave?

Moram reči, da so zame poskrbeli zelo dobro, nad pričakovanji. Jaz sem bila pripravljena na najhujše. Bila sem pripravljena, da me tam samo zašijejo, se zacelim in ko pridem v Slovenijo odidem na lepotno operacijo. Vendar to dejansko ne bo potrebno, ker so res lepo uredili rano. Dobila sem tri kirurge, na koncu me je operiral maksilofacialni kirurg, zdravnik za obrazne poškodbe. Čakala sem ga osem ur, da je prišel iz druge bolnišnice in poskrbel zame. Rana in brazgotina bosta res majhni, jaz sem bila psihično pripravljena na dosti huje.

Kar se tiče rane, sem res zadovoljna. Sicer malce še boli, celila se bo še 3 do 4 mesece. Šive sem imela znotraj in zunaj, saj je bilo presekano vseskozi. Lahko bi bilo res, res, res slabše. V resnici se zelo malo pozna in še se bo popravilo.

Kakšne so tam kaj bolnišnice?

Hja, odvisno katere, naša začetna ambulanta res ni bila vrhunska. Če je bilo stanje hujše, pa so te odpeljali v večje mesto v pravo bolnišnico. Vendar so tam bolnišnice morda malček slabše kot pri nas. Ampak nič groznega.

Je kaj, kar bi sedaj spremenila za nazaj?

Doma bi malček odtrenirala metanje. Iskreno, nisem si niti pogledala, kako izgleda Exatlon in sem se le vrgla v vodo in začela plavat, tam pa sem ugotovila, da metanje ni ravno moja najboljša točka in sem na poligonu veliko močnejša. Bolj bi se morala pripraviti na metanje.

Te bomo še videli na poligonih Exatlona?

Mogoče se vidimo že prihodnjo sezono, to še ne vem. Težko je govoriti, ker je minilo premalo časa, nisem še vsega sploh sprocesirala. Ne vem, morda, če se Planet Tv odloči, se vidimo še na kakšnem poligonu.