“Na to temo sicer še ni bilo narejeno zelo veliko raziskav, vendar pa tiste, ki so bile, kažejo, da ta odstotek na žalost ni prav nizek; ugotavljajo, da se giblje se med 6 in 8 odstotki,” o obžalovanju starševstva, ki je močno povezano z različnimi vrstami stisk, pravi psihologinja, specialistka zakonske in družinske terapije, ter vodja študija Psihologije na SFU Ljubljana, Andreja Poljanec.
Temo so pred časom odprli tudi uporabniki foruma Starševski čvek, o kateri se še vedno razpravlja. Med drugim omenjajo, da gre za tabu temo, o kateri starši nočejo govoriti naglas, saj se bojijo odziva okolice.
Psihologinja pritrjuje, da ta pojav “ni nov, se pa sedaj o čustvenih stiskah zagotovo govori več in so te zadeve prišle tudi bolj na plano,” ter ob tem dodaja, da pa verjetno “način življenja v zahodni družbi dodatno pripomore k temu pojavu in k takemu doživljanju.”
Če bi lahko zavrteli čas nazaj, se ne bi odločili za otroke
“Starši, v večini primerov so to matere, preveč časa preživljajo same z otroki. Odgovorne so za večino družinskih stvari in vzgojo. Tako one kot tudi otroci pogrešajo partnerje oz. očete, pomoč svojih mater, skupnosti, druženje s prijatelji …” dodaja sogovornica.
“Starševstvo nikakor ni mišljeno kot projekt za enega človeka, v tem primeru lahko predstavlja preveliko breme. Če se ob stiskah v starševstvu lahko z drugimi dodatno povežemo, se skupaj matramo in skupaj veselimo, starševstvo doživljamo kot lepše, bolj dragoceno in smo ob skupni skrbi za naraščaj tudi bolj zadovoljni.”
Obžalovanje starševstva v tem konceptu resnično pomeni, da se ti starši, ko bi imeli možnost čas prevrteti nazaj, ne bi odločili za otroke, še razlaga psihologinja in poudarja, da je zato “toliko pomembneje, da se jim pomaga, sicer se ta starševstva globoka in nerazrešena stiska preseli na otroke in tudi nanje vpliva obremenjujoče in škodljivo.”
Ob tem dodaja, da je dejavnikov, ki vplivajo na tovrstno obžalovanje, več: “Pogosto so povezani z neprimernimi in škodljivimi izkušnjami v otroštvu, s prezgodnjim starševstvom, slabšim psihičnim in telesnim zdravjem, negotovostjo, osebnostno krhkostjo, občutljivostjo na kritike drugih ljudi, …”
Ti starši pogosto nimajo kvalitetnega partnerskega odnosa ali pa je skrb za otroke pristala le na plečih enega od staršev in so izgoreli. “Obžalovanje starševstva je torej močno povezano z različnimi vrstami stisk, pri katerih si sami ne zmorejo pomagati.”
Kako pomagati takšnim staršem?
Starševstvo takšnim staršem predstavlja preveliko fizično in/ali psihično breme, pojasnjuje sogovornica in dodaja, da je to “pogosto povezano z depresijo, visoko stopnjo tesnobe in splošnim starševskim stresom.”
“Starševstvo je hrepenenje, ki je v nas zelo globoko vtisnjeno, zato je obžalovanje starševstva zelo zahtevno in moraš biti res v veliki stiski, da to obžaluješ. Ob priznavanju obžalovanja lahko namreč čutijo sram ali pa se počutijo krive, da v starševstvu ne uživajo.”
Vendar pa je za bolj kvalitetno nudenje pomoči potrebno, da si starši te zahtevne občutke lahko priznajo, poudarja psihologinja, saj so tako bolj pripravljeni sprejeti pomoč in uvajati določene spremembe. “Starši, ki svoje starševstvo obžalujejo, pogosto potrebujejo tako fizično kot psihično podporo, pogosto pa tudi bolj kvalitetno socialno mrežo.”
Fizična pomoč je lahko v obliki “konkretne pomoči pri gospodinjstvu, delu za šolo, nakupovanju,” svetuje psihologinja, medtem ko lahko psihična pomoč poteka na način svetovanja.
“Še bolj učinkovita pa je poglobljena psihoterapevtska obravnava, od katere se pričakuje tudi bolj dolgoročne in poglobljene spremembe na področju zavedanja sebe in sprejemanja svojih odločitev, čustvovanja, vedenja, odpuščanja, …”
“Ob teh ljudeh, kjer se starši počutijo sprejete in varne, se sproti pomaga izgrajevati tudi bolj kvalitetno in funkcionalno socialno mrežo,” še pojasnjuje sogovornica in dodaja, da je glavni cilj ta, da se zmanjša starševski stres, občutek tesnobe, krivde, osamljenosti … “in da se starši v svoji vlogi počutijo bolj kompetentne in zadovoljne. Potem se bodo tudi njihovi otroci bolje počutili.”
