Ko bližnjega pretrese smrt v družini ali mu umre ljubljena oseba, se pogosto zdi, kot da ne moremo storiti nič, kar bi pomagalo. Nekateri se od prijatelja celo umaknejo, ker so tudi sami v  stiski ob svoji nemoči. To pa prijateljevo stisko lahko le še poglobi, saj misli, da mu niste v oporo.

Kaj storiti, ko bližnji trpi zaradi smrti?

Ne glede na to, kdo smo in kako živimo, se vsi ljudje v življenju srečamo s smrtjo. Ko nam umre bližnji, pa je to še posebej boleča izkušnja. Našega prijatelja sprva zadane šok, saj je to tudi prva faza žalovanja. Nato pa se spopadejo z velikih občutkom izgube in praznine, saj so izgubili zelo globok in ljubeč odnos, ki jim je veliko pomenil.

Raziskava žalovanja je pokazala, da bližnji trpečega pogosto to smrt doživljajo tudi sami. Ob tem se pojavijo vprašanja, kaj storiti. Rečemo: “Žali mi je”? ali “Vse bo v redu?” Čeprav veste, da to še nekaj časa ne bo res. Ker pa je to vaš prijatelj, pa se samo preprost “Moje sožalje” lahko zdi preveč uraden.

Psiholog in ustanovitelj organizacije Shanti Project, ki pomaga bolnim ljudem, Charles Garfield pravi, da na to vprašanje ni odgovora. V tej situaciji je najbolje, da svojemu prijatelju prisluhnemo, pravi: “Želim si, da bi ti bil lahko v pomoč, ampak … kar lahko storim je, da te poslušam.” Pomembno je, da ste z žalujočo osebo prisotni v tem trenutku in ste jim v oporo.

Na tej poti z žalujočim svetuje te štiri korake:

Ustavite se na pragu

Svojega zaposlenega življenja ne ustavite kar naenkrat, le zato, da planete na svojega žalujočega prijatelja. Garfield svetuje, da najprej preklopite svoj um iz tistega, ki rešuje situacijo, na tistega, ki samo posluša. Umirite se in zadihajte. Garfield v svoji knjigi Zadnji dar življenja svetuje: “Spomni se, zakaj si prišel. Nisi prišel vpeljevat nekega načrta ali odstranjevat nastalega položaja. Tega ne zmoreš.”

Tu ste, da svojemu bližnjemu izkažete ljubezen in podporo.

Približajte se in vzpostavite stik

Naslednji korak je, da s svojim prijateljem načnete pogovor. Načinov za to je veliko, a pomembno sporočilo je, da ste tu zanj. Začnite s preprostim: “Kako si? Kako ti gre danes?” in nato le prisluhnete odgovoru, ki je izhodišče za nadaljnji pogovor. Vendar ne pričakujte nujno globokega odgovora, včasih se žalujoči želi le zamotiti in govoriti o nečem povsem vsakdanjem.

Kadar v mislih odtavate, se ponovno vrnite k temi pogovora

Garfield pravi, da je pozorno poslušanje pogovora nekoliko podobno meditaciji. Meditacija nas spodbuja, da se osredotočimo na en sam dražljaj, pogosto na svoje dihanje. Kadar nas motijo razne misli, si jih sočutno priznamo in se ponovno vrnemo nazaj.

Podobno lahko odtavamo z mislimi, kadar pozorno poslušamo. “Bojim se. Kaj naj rečem? Kako dolgo bo to še trajalo?” Gre za popolnoma naraven notranji dialog. Podobno kot pri meditaciji, nato posvetite svojo pozornost nazaj osebi, ki jo poslušate.

Ne pozabite dihati

Podpiranje nekoga, ki trpi, zahteva pogum. Ljudje imamo skušnjavo, da pred nelagodjem pobegnemo, a kadar podpiramo prijatelja in smo odprti za njegova čustva, se temu upremo.

Pomembno je, da se ne zapletate v njegove težave in čustva. Vi ste ločena oseba in to ni vaša bolečina. Če se to zgodi, Garfield svetuje, da upočasnite svoje dihanje: “Če ugotoviš, da si se izgubil v svojih lastnih odzivih, naredi nekaj počasnih vdihov, da se zbistriš in ponovno posvetiš pozornost osebi, ki jo poslušaš.” Pomembno je, da ostanete prizemljeni.

“Obljuba, ki jo morajo slišati ljudje od tistih, ki jih ljubijo in zanje skrbijo, je: Odločil sem se biti s tabo. Stal bom ob tebi sredi obupa.”

Charles garfield

To seveda ni lahko, je pa največja stvar, ki jo za svojega bližnjega lahko storite.