Na forum Starševski čvek se je obrnila zgrožena mama osmošolke, ki ji razredničarka ne dovoli, da je v šoli naličena. Naročila ji je celo, naj naslednji dan s seboj prinese odstranjevalec ličil, ter da si bodo morala vsa dekleta, ki bodo naličena, vpričo nje ličila odstraniti.

Uporabnico je zato zanimalo mnenje drugih uporabnikov, vprašala jih je tudi, če je to “zrelo za prijavo na Ministrstvu za šolstvo ali pa na šolskem inšpektoratu.”

Ker so tovrstne situacije v zadnjih letih vse pogostejše, smo se s podobnimi vprašanji, kot jih je mama postavila uporabnikom na forumu, obrnili kar na strokovnjakinjo. Polona Greif je socialna pedagoginja, zakonska in družinska terapevtka na SFU Ljubljana.

Kakšno je vaše mnenje glede mejkapa v osnovni šoli?

Naravno in dobro je, da se v dekletu v času mladostništva postavlja nov način ali drugačen okus, kako urediti sebe. Dragoceno je, da raziskuje njej lasten način doživljanja sproščenosti v oblačilih in ureditvi sebe, pojem lepote … Deklici je v pomoč, če namenimo pozornost in skrb temu, da se ličenje začenja in razvija vzporedno z dekletinim čustvenim zorenjem – da je ličenje sprva nežno, v omejenem obsegu in občasno – na primer nežno pobarvani nohti.

Z leti pa počasi presojamo stopnjevanje, na primer uporaba glosa ali pa pudra (v nežnih odtenkih in z namenom prikriti kakšen mozoljček), kasneje drugih ličil. Najlepše je, če se uporaba ličil lahko uvaja postopoma, nežno, saj dekle potem sproti vidi ter z mamo in prijateljicami raziskuje, kaj ji sploh ustreza, kaj ji je zares všeč …

Morda lahko ob tej temi pomislimo tudi, kaj pomeni, da dekleta čutijo, da se morajo ličiti. Dekleta, ki so negotova s tem, ali so dovolj lepe, privlačne, zanimive, sprejemljive za vrstnike in ostale, bodo tudi bolj iskale načine, kako sebe narediti dovolj lepo in opazno.

Medtem ko dekleta, ki so gotova vase, ne iščejo tovrstnih načinov izražanja in preverjanja in dokazovanja sebe. Seveda pa je škoda tudi, če dekleta čutijo, da jim ne pripada bit lepa ali raziskovat lepoto in se v vzdušju zanemarjenosti in nevrednosti ne smejo posvetiti sebi. Tudi v takem primeru dekleta ne razvijajo notranjosti in zunanjosti, ki je res pravi odraz njih samih.

Kako je bilo včasih s tem, v primerjavi z danes?

V naravi ženske je, da želi biti urejena. Zato tudi v razvoju dekleta vznikne želja po spoznavanju ličil in iskanju svojega načina urejanja. Delno je to pogojeno tudi s kulturami, kjer so različni običaji in nameni uporabe ličil. Nekateri raziskovalci so ugotavljali, da je dekliško ličenje na nek način obredni prehod v odraslost. Morda bi lahko za današnji čas rekli, da imamo veliko večjo dostopnost do ličil in večji izbor ličil, ob tem pa tudi poplavo reklam in drugega promocijskega materiala, ki promovira ličenje, dekleta pa so seveda z vsem tem (nevede in vede) zasuta.

Kako naj starši pristopajo k uporabi ličil pri otrocih?

Najbolje je, če odrasli počakamo, da se želje najprej pojavijo s strani hčere, lahko da nas bodo vprašale za nasvet, prosile za nakup ali pa bodo domov od prijateljice prišle z nalakiranimi nohti ali pa z naličenim obrazom. Takrat je pomembno, da to opazimo in izkoristimo za nežen pogovor. To je lahko čas, da s hčerjo raziskujete, kaj želi od ličil, kaj ji je všeč, kaj bi si želela uporabljati, kako si to predstavlja, kako to vidi pri drugih.

Ob tem, ko boste dali najprej njej prostor za pripovedovanje in izražanje njenega doživljanja, boste podelili tudi svoje – kako vi vidite ličila, kaj mislite, da bi bilo že združljivo z njeno starostjo. Zagotovo pa bo dobrodošlo hčeri pomagati najti način kako lahko izraža in preizkuša lepoto, kreativnost, izražanje in to ne samo skozi telo, pač pa tudi s kreativnostjo kako si bo oblikovala svojo sobo, uredila šolsko torbo, morda izdelala kak dekliški nakit – dekliško ogrlico, zapestnico, izdelala kak drug izdelek, skozi katerega bo lahko razvijala svoj občutek za estetiko in lepoto.

Kako je s tem v šolah, kako naj pristopajo učitelji?

Če na situacijo pogledamo z vidika učenke, lahko dekle (ali dekleta) s preveč ličili v razredu hitro močno izstopa od vrstnikov, vrstniki jo lahko doživljajo kot oddaljeno in ne povsem vrstniško, torej starejšo. Odziv učitelja je zatorej dobrodošel. Se mi pa zdi pomembno, kako se učitelj odzove na to situacijo oz. na dekle.

Raje kot graja in kritika, ki dajeta napačno sporočilo, naj bo odziv učitelja spoštljiv do učenke. Nikoli naj o tem ne govori pred drugimi, vedno na štiri oči. Če ima šola splošno pravilo glede ličilih, jih naj učiteljica prijazno dekletu predstavi in naj se skupaj dogovorita, kako bo vsako jutro izpeljala z ličili, v kolikor bi prišla v šolo naličena.

Poleg tega ima učitelj priložnost v šoli pripraviti vsebine, s katerimi bodo učenke lahko izražale in oblikovale občutek za estetiko, za lepoto – torej veliko ustvarjalnih vsebin. Situacija pa daje tudi priložnost se srečati s starši, spoznati kakšno je njihovo prepričanje glede tega, učitelj lahko podeli s starši svoje videnje kako morda ličila vplivajo na dekle v razredu, skupaj lahko poskusijo najti dogovor, kaj narediti z ličenjem, da bo zares v dobro dekleta.

Kaj menite o ravnanju učiteljice v tem primeru – da hoče, da si med poukom odstranijo ličila, če bodo učenke naličene?

Če je učiteljica prepoznala, da ima ličenje pomemben vpliv na vrstniške odnose v razredu, ali na samo učenko, potem je prav, da je na to opozorila. Pomembno pa je, na kakšen način to izpelje. Lažje bo ostati spoštljiv, miren in naklonjen učenkam, če bo učitelj lahko skupaj z učenko in družino skušal razumeti, katere potrebe dekleta se skrivajo pod ličenjem.

Morda je ličenje del dekliškega odkrivanja sebe, morda uporništva, … škoda je, če učitelj doživlja, da dekleta to počnejo zaradi nagajanja samega in se ob tem počuti ogroženega. Prav tako je pomembno, da o svojih opažanjih govori s starši in najprej poskusi skupaj z njimi uskladiti nadaljnje postopanje.

Kako komentirate jezo mame, ki pravi, da učiteljica diktira njeni hčerki?

Za učenca je daleč najbolje, če uspejo učitelji in starši sodelovati. Nenazadnje so učitelji desne roke staršev pri oblikovanju otrok in mladostnikov v procesu zorenja. Škoda bi bilo ostati v jezi in na dveh bregovih, situacija potrebuje medsebojno naklonjen pogovor odraslih o tem kako doživljajo ličenje mladostnikov in kaj opažajo – učiteljica v razredu in pri učenki ter starša pri svoji hčeri.

Zdrava drža učitelja je odzivnost in v tem duhu je zelo dobro, da se je učiteljica odzvala na učenkino ličenje. Ponovno pa izpostavljam, da je bistvenega pomena, kako to izpelje in da o tem spregovori tudi s starši, sicer do staršev pride sporočilo izključno preko pripovedovanja hčere, obarvano z njenim doživljanjem.

Na strani staršev pa je pomembno, da, četudi gojijo drugačna prepričanja glede ličil, slišijo opažanja učiteljev in so odprti za razumevanje šolske dinamike in pričakovanj, ki omogočajo čim boljše učno, socialno in emocionalno okolje.

Nekateri so se pod njeno objavo odzvali, naj ukrepa po pravni poti, naj učiteljico prijavi. Kaj menite o tem?

Prvi potrebni korak je vedno spoštljiv pogovor deležnikov – v tem primeru učitelja in staršev. Kadar se v konfliktni situaciji vzbudijo težka čutenja in z njimi misli, ki nas peljejo v takšno obrambno vedenje, je dobro, če zmoremo nekoliko zdržati s temi občutki in se ne odzvati v trenutku teh burnih čustev. Šele, ko malo zadihamo in se nekoliko pomirimo, je čas, da še enkrat razmislimo, za kakšno situacijo gre, kaj lahko naredimo in katera od teh možnosti se nam zdi najprimernejša.

Ko se tako za nekaj korakov oddaljimo od burnih občutkov, se zmoremo v mislih postaviti tudi v kožo druge osebe – v tem primeru učiteljice. To nam pomaga bolje razumeti situacijo in videti, da učiteljica verjetno ni imela slabih namenov in da je njeno dejanje zagotovo izhajalo iz nekega dobrega namena. Lahko da ga v tem trenutku ne vidimo, zato je toliko bolj dobrodošlo, če se starši srečajo z učiteljico in si podelijo svoja razmišljanja.

Kaj na splošno menite o starših, ki imajo ob takšnih situacijah občutek, da se njim in njihovim otrokom godi velika krivica in razmišljajo o prijavi na Ministrstvo za šolstvo ali na šolski inšpektorat?

Kadar je situacija škodljiva za učence in torej odraža zahtevno stanje, ki smo ga najprej poskusili rešiti na nižjih nivojih (učitelj, ravnatelj …) in nismo uspeli zavarovati otrok, potem je na mestu, da smo vztrajni s ciljem poskrbeti za otroke. Zato je pomembno, da obstaja možnost tudi tovrstnega reševanja težave.

Sicer je pa škodljivo kar takoj, v navalu hipnih in slabo premišljenih čutenj, odreagirati in začeti mahati z zastavo ali z grožnjo po tovrstnih prijavah. S takimi dejanji ponavadi samo stresemo jezo, temeljne težave pa ne rešimo. Pogosto otroci pri tem ostanejo spregledani ali celo osramočeni.

Kaj je sploh zrelo za prijavo? Ali ličila spadajo v to kategorijo?

Glede na prebrano verjamem, da bi lahko to rešili brez prijave in da bi na ta način imelo tudi večji učinek. Najprej bo potrebno govoriti z učiteljem, brez napadanja in občutkov sovražnosti, predvsem z namenom, da spoznajo izhodišče za njegovo postopanje in da mu lahko podelijo svoje razmišljanje.

Prav tako je to priložnost, da starši osmislijo, kako doživljajo ličenje in ali bi morda bilo za njihovo hčer res bolje, da lepoto, raziskovanje in izražanje estetičnosti, preizkušanje svoje vrednosti in srečevanje z ženstvenimi občutki pri teh letih doživlja skozi druge stvari.