Odnosna obsesivno-kompulzivna motnja je oblika omenjene motnje, o kateri le redko slišimo, ljudje pa se jo zato še redkeje zavedajo. Simptomi, ki nakazujejo na takšno vrsto obsesivno-kompulzivne motnje (OKM) so naslednji: 

• Preverjanje, ali nas partner res privlači bolj kot katerikoli neznanec, znana oseba, nekdanji partner.
• Neprestano razmišljanje o partnerjevih fizičnih in osebnostnih lastnostih, ki nas morda motijo – je njegov nos prevelik? Je njegov hrbet preveč poraščen? Ali je dolgočasen? So njegove šale bedne? Imava dovolj podobne interese? Je dovolj pameten?
• Strah pred naslednjim večjim korakom v zvezi, saj se bojite, da še ni čas za to, in razmišljate zgolj o partnerjevih šibkih točkah in o stvareh, ki jih v zvezi primanjkuje.
• Strah, da ste v napačni zvezi in premišljevanje o tem, da je tam zunaj nekdo, ki je še bolj primeren za vas.
• Želja po tem, da ugotovite, kako zelo ste zares zaljubljeni v tega človeka in stalno tuhtanje, zakaj ga ne pogrešate v vsakem trenutku.
• Primerjanje z drugimi pari in razmišljanje o tem, kako popolno izgledajo drugi pari ter ali ste vi s svojim partnerjem res na enakem nivoju.
• Primerjanje s prejšnjimi partnerji.
• Posteljne aktivnosti so vir anksioznosti, saj se tudi v tistem trenutku sprašujete, ali v tem res uživate ali pa tudi v tistem trenutku vidite le slabe stvari na vašem partnerju.
• Strah, da vas partner v resnici ne ljubi.
• Neprestano iskanje potrditve pri partnerju.
• Pretirana skrb glede partnerjeve sreče in dobrega počutja.

Motnja povzroči ponavljajoče se misli, ki se osredotočajo na dvome in skrbi glede odnosa, te pa vplivajo na vsakdanje življenje in vedenje. Oseba s takšno motnjo lahko neprestano išče potrditev, v upanju, da se bodo misli na ta način umirile. Takšno razmišljanje in vedenje je lahko velik vir stresa za osebo, ki vse to doživlja, obenem pa lahko slabo vpliva tudi na samo zvezo in partnerja. 

Takšno vedenje lahko privede do frustracije in zmede, ko partner ne razume, zakaj ga neprestano sprašujete iste stvari in ne razume razloga za vašo anksioznost. Vaša vprašanja lahko razume kot potrebo po neprestani pozornosti in potrditvi, pogosto pa imajo tudi občutek, da so njihove osebne meje vedno potisnjene na stran zaradi vaše anksioznosti. 

Potreba po prikrivanju

Večina ljudi takšne misli začutijo vsake toliko časa, toda tisti z motnjo se o svojem razmerju sprašujejo veliko bolj pogosto in intenzivno. Nekateri ljudje s takšno motnjo so zato lahko dlje časa samski, saj se težko navežejo na človeka in ga spustijo blizu.

Tisti, ki se z mislimi soočajo neprestano, imajo pogosto potrebo, da prikrijejo razloge za nenehna vprašanja, obsesije glede določenih lastnosti ter za svojo anksioznost. Na tak način se namreč želijo izogniti zavrnitvi. Priznati, da imate obsesivno-kompulzivne misli glede partnerja in vajinega razmerja, ni lahko, toda prikrivanje lahko še poslabša odnos.

Zakaj se takšna motnja sploh pojavi

Razlogi zanjo niso povsem jasni, na pojav motnje lahko namreč vplivajo različne kombinacije možganske strukture, genetike in okolja. Na pojav lahko vplivajo na primer spremembe in aktivnost v določenih delih možganov, težave in zlorabe v odnosih v preteklosti, izguba ljubljene osebe, travma, nenadne življenje spremembe, kot sta selitev ali poroka, pa tudi anksiozen tip navezanosti in nizka samopodoba. 

Obstajata dva podtipa takšne motnje

Odnosna OKM ima dve obliki. Nekateri se spopadajo zgolj z eno, nekateri pa tudi s simptomi obeh. Prva se osredotoča na odnose, vsi simptomi so torej osredotočeni na sam odnos. Oseba s takšno obliko motnje se sprašuje, ali jo partner zares ljubi in ali ona res ljubi njega.

Oseba z odnosno obsesivno-kompulzivno motnjo, ki se osredotoča na partnerja, pa vse misli osredotoča na partnerja in na njegove značilnosti. Čeprav ljubi svojega partnerja, neprestano razmišlja o partnerjevi osebnosti, inteligenci in drugih značilnostih. 

Kako zdraviti motnjo?

Pomembno je, da partnerju zaupamo svojo težavo in simptome, ki se ponavljajo. Na tak način se bo vzpostavilo večje zaupanje med partnerjema, toda OKM ne bo tako zlahka izginila. Običajno se simptome in vzroke zanje zdravi z različnimi vrstami psihoterapije, zdravili ali kombinacijo obeh.