Pred kratkim je Ljubljano na povabilo Fundacije Novaka Đokovića obiskala ameriška klinična psihologinja in svetovna strokovnjakinja za starševstvo, Shefali Tsabary. Nad njenimi nasveti je navdušena tudi slavna ameriška TV voditeljica Oprah Winfrey, preko nje pa jo je spoznala tudi Jelena Đoković, soustanoviteljica in mednarodna direktorica Fundacije Novaka Djokovića.

Preberite si tudi intervju z Jeleno Đoković, ki je med drugim razkrila, kakšna starša sta z Novakom.

Tsabary je svojo kariero posvetila predvsem vzgoji otrok in starševstvu, ter raziskovanju odnosa med starši in otroci. Tako je nastal koncept zavestnega starševstva, o katerem je napisala več knjig, dve sta prevedeni tudi v slovenščino (Ozaveščeni starši in Prebujena družina).

Tik pred predavanjem v Ljubljani, kjer je Slovencem pobližje predstavila svojo vizijo starševstva, smo se z njo pogovarjali tudi mi.

V današnjem času obstaja veliko konceptov vzgoje. Je zavestno starševstvo pravi odgovor?

Da, mislim, da mora biti pravi odgovor, saj se osredotoča na to, da se starš vedno zaveda svojih pričakovanj in fantazij, ki jih ima o svojem otroku. Zato je vedno pomembno, da je starš pozoren na to, kako na otroka projicira svoje lastne potrebe. Brez tega starši vzgajajo moni verzije sebe ali celo lutke, to pa za otroka ni nikoli dobro.

Ste koncept zavestnega starševstva razvili vi?

Vsi smo pod nekakšnim vplivom drugih in tudi name sta močno vplivala meditacija in budizem, ki sta mi pomagala razviti ta novi način, kako bi morali vzgajati otroke.

Pri zavestnem starševstvu pravite, da se morajo starši zavedati svojih lastnih težav, svoje lastne čustvene prtljage. Menite, da bi morali to razrešiti še preden postanejo starši?

Če bi še pred prihodom otroka ugotovili, da imate čustveno prtljago, bi bilo odlično, a to še vedno ne pomeni, da lahko razčistite vse, saj veliko stvari pride na plan v samem odnosu, ko je otrok že pred vami. Ne gre za to, da ste popolni, preden se otrok rodi, gre za to, da se trudite po najboljših močeh med vzgojo, razumeti morate, da ni otrok ničesar kriv, gre za to, kako pristopate do njega.

Torej je v redu, če se svojih težav zavemo kasneje?

Da se jih zaveste, je že zelo dobro. Če v kakršnem koli razmerju ugotovite, da je za vaše težave krivo vaše otroštvo, potem vsaj ne boste krivili druge osebe in tako zamudili cele lekcije. Veliko nas krivi drugo osebo, zapustimo razmerje in zamudimo lekcijo. Lekcija je, da gre tudi za VAŠO prtljago, ste soustvarjalec in ne samo žrtev.

Bi lahko rekli, da gre celo za neko vrsto psihoanalize, ko stvari iz nezavednega pridejo v zavedno?

Da, vsekakor.

Nekateri starši se vseeno zavedajo, da so napake neizogibne in že vnaprej napovedo, da določenih napak, ki so jih delali njihovi starši, ne bodo počeli. Je takšna zapoved v redu?

Je, ampak tukaj ne gre za napake, gre za razumevanje vašega pogojevanja.

Ne gre za eno napako tu in eno napako tam. Gre za zelo globoko zbirko napak, ki prihajajo iz vašega sistema vrednot, iz vašega pogojevanja. Ne gre samo za spremembo jezika, gre za spremembo globoko zasejanih prepričanj o tem, kdo smo in kako naj bi živeli svoje življenje.

Kako naj po vašem mnenju starši naredijo to?

Mislim, da se morajo naučiti meditacije, da se začnejo zavedati, kako globoko so prežeti s svojimi mislimi, potem pa svetujem še psihoterapijo. Psihoterapija in meditacija sta dve ključni spremembi v življenju.

Je v primeru vzgoje primerna tudi skupinska terapija?

To je morda celo boljši način, saj lahko slišiš, kaj prestajajo drugi ljudje in kako na podlagi tega vidiš svoje lastno življenje. To je zelo močna izkušnja, poleg tega pa si del kolektivne skupinske izkušnje.

Pravite, da mora biti starš bolj vodnik kot starš svojemu otroku. A kako lahko vodnik postavlja meje?

Vodnik ti pove: “Ne hodi tja, tam je nevarno”, ne bo pa kričal nate, če narediš napačen korak. Ko mislimo, da imamo otroka v lasti, zamočimo. In starši mislijo, da so njihovi otroci njihova last, vodnik pa ve, da so tukaj zato, da jih usmerjamo. Ko so otroci majhni, je seveda več pravil in meja, a z odraščanjem jih osvobodimo.

Jelena nam je zaupala zgodbico, kako je hčerko pustila, da na 35 stopinj Celzija obuje uggice in obleče šal ter kapo, nato pa ji pustila, da je sama spoznala, da to ni bila primerna oprava.

Da, to je lep primer. Otroku pustiš, da sam pride do tega spoznanja, tako bolj razume, namesto, da ga ti kot starš nadziraš in se z njim prepiraš.

A kako reagirati ob izbruhih jeze, ki so znani tudi kot tako imenovani “tantrumi”?

Otroci bodo imeli izbruhe jeze, saj njihovi možgani še niso dovolj razviti, a če razumeš svojega otroka in razumeš, da to ne pomeni, da je poreden ali zloben, veš, da pač še nimajo zavedanja. Tako si lahko potrpežljiv in jih vodiš. Zavedati se moraš, da to ni odraz tebe. Največja napaka je, da se ob tem MI počutimo nemočni, to obrnemo nase, namesto, da pustimo, da gre za otroka. To je najtežje. Tega ne smemo jemati osebno.

Kaj pa predlagate v trenutku, ko se otrok meče po tleh, po možnosti sredi trgovine?

Najprej: ne jemljite tega osebno, a vsi to jemljejo osebno. Ko tega ne boste vzeli resno, vedite, da vam tega ni potrebno rešiti takoj, pustite ga. Vendar pa čutimo takšen sram in pritisk, ker se bojimo, kaj si bodo mislili drugi ljudje. ZATO se jezimo na otroka. Vemo, da je glasno in neprijetno, a v resnici ni tako zelo vznemirjajoče. Vznemirjajoče je zato, ker mislimo, da to pove nekaj o nas, da bodo ljudje mislili, da nismo dobri starši in zato se jezimo. Če nikogar ne bi bilo v bližini, ne bi bili tako jezni.

Veliko staršev pa dela napako, da otroka pustijo jokati, ko je še dojenček. Nekateri celo pravijo, da z jokom izsiljuje.

To je zelo žalostno, da mislimo, da so naši otroci tako manipulativni in tako zlobni. A tako mislimo, ker so z nami ravnali manipulativno, ko smo bili otroci in tako zdaj gledamo na svet, mislimo, da so vsi naši sovražniki.

Naše nedolžne otroke vidimo kot sovražnike, vendar niso. Spremeniti moramo pogled nanje, saj, če mislimo, da so sovražniki, ki to počnejo nalašč, jih hočemo kaznovati. Ko pa razumemo, da se borijo in da tega ne počnejo nalašč, potem čutimo sočutje.

Kričanje pa seveda ne pomaga?

Ob tem se samo počutijo še huje, ker ne razumejo, da počnejo nekaj narobe. Če kričimo nanje, lahko začutijo sram, dojenčki pa sploh ne razumejo.

Bi rekli, da je za zavestno starševstvo potrebno veliko tolerance in železnih živcev?

Potrebno je veliko potrpežljivosti in širine. Zaradi načina, kako smo bili vzgojeni, se lahko bojimo čustev. Razumeti moramo, da otroci še niso tako izurjeni v izražanju čustev in da se nam ni treba bati čustev. Ker smo se mi v otroštvu sramovali svojih čustev, nismo razvili širine za toleranco, da bi našim otrokom pomagali pri spopadanju z njegovimi čustvi.

Kaj storiti, ko starš vseeno nehote odreagira tako kot so njegovi starši in se potem zave, da ni ravnal prav?

Ustaviš se in se opravičiš otroku. Gre za čudovito zavedanje, saj s tem lahko spremeniš svoje vedenje – skozi zavedanje.

Verjetno je najboljše, če tako delujeta oba starša?

Seveda, ampak tudi, če samo en, je tudi OK. Vsaj en starš spreminja dinamiko. Ni treba čakati partnerja, da začne delovati enako, če se že vi trudite spremeniti način, je že dovolj.

Je zavestno starševstvo nasprotje tradicionalnemu starševstvu, kjer vedno eden od staršev velja za “šefa”?

Ne gre za to, da je kdo šef, ampak je pa pravo nasprotje, res je. Gre za povsem drugačen pogled na vzgojo in to je tudi lepota te metode.

Vemo, da vsak starš na nek način “zavozi” pri vzgoji. Kaj pa je po vašem mnenju najboljši način, da “zavozimo” pr vzgoji svojega otroka?

Da jih ne pretepamo, ne vzbujamo sramu, ne pričakujemo perfekcionizma, jih pretirano ne nadziramo, … Še vedno lahko zavozimo, a to je najboljši način (smeh). Najbolj škodljivo pa je ravno nasprotno: da jih pretepamo, vzbujamo sram, zanemarjamo, stalno nadziramo.

Poleg tega, da nočejo delati napak, si starši zadajo še, da otroku privzgojijo prave vrednote. Katere so to, po vašem mnenju?

Najpreprostejše vrednote je najlažje naučiti. Tega, da naj bodo dobra oseba, ni potrebno ves čas ponavljati, otroci to vidijo, prepoznajo. Pravzaprav moramo živeti lepo življenje, umirjeno, srečno in varno, pa bodo prevzeli to. Ni treba mikromenedžirati vsake misli, ki jo imajo, saj je čisto v redu, če imajo negativne misli. To še ne pomeni, da so negativni ali slabi ljudje.

Nekateri starši želijo otroka zaščititi tudi pred tem: negativnimi mislimi in tudi smrtjo. Če kdo v družini umre, o tem z otrokom raje nočejo govoriti.

To ni dobro. Čustva so zelo zdrava, zavedanje svojih čustev je zelo zdravo. Jokanje je zdravo, če si nesrečen je OK, če si žalosten je OK. Kadar sprejmemo svoja negativna čustva, jih hitreje prebrodimo. Če pa se jim upiramo in zanikamo, postane še slabše.

Takrat po navadi preveč pijemo in jemo. Zato je veliko bolj zdravo, da sprejmemo ta negativna čustva in tako bodo tudi hitreje minila.

Če se v družini zgodi kaj slabega, se je treba torej pogovoriti z otrokom?

Tako je, negativnim, žalostnim ali jeznim čustvom se ne izogibamo. Otroku jih pomagamo prebroditi, da ne obtičijo v njih.

Bi v luči tega lahko koncept zavestnega starševstva prenesli na vse odnose?

Da, ker imamo vsi v sebi majhnega otroka, ki ga ves čas vzgajamo.

Kaj je cilj zavestnega starševstva?

Povezovanje z otrokom in dopuščanje, da živi svoje življenje, s čim manj onesnaževanja iz otroštva starša. To je edini cilj. Cilj ni vzgojiti uspešnega, srečnega otroka, cilj je povezati se z otrokom in mu pustiti živeti kot si želi.

Pravite, da ni nikoli prepozno za zavestno starševstvo?

Tako je, saj gre pri tem tudi za odraščanje starša, ne samo otroka. A najbolje je, če se ga lotite čim prej, ko je otrok še zelo majhen. Tako bodo stvari veliko lažje. Ampak nikoli ni prepozno, da rastete in se razvijate.