Svetovno priznana chefinja Ana Roš je pred dobrim tednom v središču Ljubljane odprla pekarno, na katero je bil že na dan odprtja pravi naval. Ljudje so v vrsti čakali že pol ure pred odprtjem, pekovske izdelke pa so razgrabili v slabih treh urah.

Nekaterim se je morda zdelo, da gre za enodnevno evforijo, a Pekarna Ana odtlej do 18. ure (uradni delovni čas je od 8. do 18. ure) ni bila odprta niti enkrat.

Vse namreč razprodajo okrog 11. ure, potem pa na vratih izobesijo napis: “Le drobtine so ostale. Oglasite se spet jutri!”

Najprej poide “stoječi zajtrk”, nato kruh

Ana premalo ponudbe komentira z besedami: “To, da stvari zmanjka, bi moral biti sladek problem. A to, kako s kapaciteto, ki jo imaš, povečati ponudbo, ker ne moreš pekarne zapirati ob 10.30, so sladko-grenke skrbi. Odgovori se pokažejo šele po dolgem razmišljanju, iskanju rešitev in evalvaciji.”

Pojasnjuje, da trenutno iščejo načine, kako z zmogljivostmi, ki jih imajo, povečati proizvodnjo. “Ta trenutek si pomagamo z delom ekipe iz Hiše Franko, moj glavni chef pa že razmišlja, kako prestrukturirati delo, da ljudje ne bodo preutrujeni. Ampak te rešitve ne pridejo z danes na jutri.”

In kaj ljudje razgrabijo najhitreje? “Laminacije – listnata testa. Mislim, da zato, ker je to za veliko ljudi ‘stoječi zajtrk’. Krafini (rogljiček in muffin v enem, op. p.), mafini, rogljiček, … okrog 9. ure pa se začne nakup kruha.”

Točnega odgovora na to, koliko zapravi en kupec, nima, si pa zapomnijo ekstreme.

“Imeli smo kupca, ki je hotel pokupiti vse in smo ga morali malo ustaviti, mu pojasniti, da je dobro, da kaj ostane še za druge v vrsti. So se pa že zgodili računi za 150 evrov.”

“Očitno je bila takšna pekarna v Ljubljani nujno potrebna”

Sicer pa chefinja meni, da takšna gneča zgolj kaže na to, da je bila pekarna takšnega kova v Ljubljani nujno potrebna.

“Ne gre za to, da smo eni in edini, ampak dejansko je verjetno to prva pekarna s takšno širino – z izjemnim znanjem tako v peki – to je Nataša Đurić – kot pri laminaciji testa in to je Anže Kranjec. Zelo zanimivo je opazovati, kako zjutraj s polic izginejo najprej vse laminacije, potem pa sledi kruh, ki je okrog 11. ure že razprodan. Navdušena sem, presenečena, nikakor nisem pričakovala, da bo odziv tako velik.”

Na to, da so “izdelki izjemni” in da delajo kakovostno, kaže predvsem to, da se ogromno ljudi vrača in “stojijo v vrsti znova in znova.”

“To pomeni, da delamo dobro in to je vedno ogromna nagrada, hkrati nam daje izziv, kako povečati proizvodnjo, da lahko zadovoljimo več strank, ki na naša vrata trkajo še ob dveh, treh popoldne.

Kaj pa ji takšen uspeh pomeni osebno? “Izjemno zadovoljstvo in neizmerno srečo.”

In še ključno vprašanje – kdaj bo pekarna odprta do 18. ure?

Ana v smehu pravi, da bi si že za danes želela, da bi bila pekarna odprta po urniku, vendar moraš v tem primeru imeti kaj prodajati, pravi.

“Ideja je, da bi pekarno z bližnjim odpiranjem bistroja po 11. uri opremili z noro dobrimi sendviči, takosi in tortiljami, … da bi si lahko ljudje privoščili še ‘stoječe kosilo’ v obliki sendviča. Tako bi lahko kreativno podaljšali delovni čas in hkrati zagotavljali neko kakovost in dolžnost do storitve.”