Pred kratkim nas je Netflix počastil z novim dokumentarcem, ki nam predstavi Pamelino življenje pred in po slavi, z naslovom Pamela, a Love Story. Kot dokaj mlada oseba o Pameli nikoli nisem vedela pretirano, le da ima umetne prsi, je igrala v Obalni straži, ter da ima “pornič“.
Zaradi tega pa sem tudi celo svojo mladost mislila, da je Pamela pornoigralka.
Nisem se mogla bolj motiti
Morda ravno zato, ker nisem odraščala z njo, je bila moja predstava o Pameli vedno izjemno izkrivljena. Leta in leta je bila predstavljana kot neka provokativna, seksualna ženska, ki si je “želela” vse te pozornosti in kontroverznosti glede njenih prsi.
A Pamela je bila le še eno mlado dekle, ki sta jo Hollywood in svet izkoristila ter uničila. Tako kot vsako mlado dekle na tem svetu, si je želela slave in ni mogla verjeti, ko se ji je možnost za to ponudila v obliki poziranja za Playboy. In seveda, malomeščansko dekle, ki je prihajalo iz majhne, razbite družine, ki je sanjalo o velikem svetu, je reklo ja. Tako, kot bi najbrž vsak drug.
Bodite iskrene s seboj, bi vi rekli ne? Bi res? Jaz vem, da ne bi.
In ne le to, za Pamelo je bilo poziranje za Playboy način, da je spet prevzela nadzor nad svojim telesom in svojo seksualnostjo. Zanjo so bili to trenutki popolne odrešitve od tega, kar je utrpela v otroštvu. Igralko je namreč v otroštvu najprej spolno večkrat zlorabila njena varuška, pri 12 letih pa jo je posilil 14 let starejši moški.
Pamela si je zaslužila veliko več
Pamelina lepota in občasna naivnost sta jo na žalost velikokrat naredili žrtev. Njena izbira moških ni bila ravno najboljša, poročena pa je bila kar petkrat. In ravno zato je svet nanjo gledal le kot na blond tepko.
Sam dokumentarec odlično pokaže, kako so jo mediji prikazovali le kot še eno telo, njene prsi pa so bile njen glavni atribut.
Na tej točki že vemo, da mediji seksualizirajo ženske in jih mnogokrat zreducirajo le na njihovo telo, a iskreno ne vem, če je svet Pamelo sploh kdaj najprej videl kot osebo.
Pamela tudi sama pravi: “Moje joške imajo kariero, jaz pa se samo pridružujem.”
Kar pa je bil tudi izgovor medijev in sveta, ko so objavili intimen posnetek nje in njenega bivšega moža Tommya Leeja. Ker sta velikokrat svobodno govorila o svoji seksualnosti in ker je bila Pamela tudi Playboy dekle, je svet menil, da mu njuna seksualnost in spolnost pripada. Mnogokrat smo priča temu, koliko so mediji pripravljeni narediti za nekaj denarja. Ljudi pa popolnoma razčlovečijo za svojo korist.
Pamela vdor v njuno zasebnost opiše z “kot, da bi bila spet posiljena”. A svet je še naprej gledal, prodajal, na sodiščih pa sta se zakonca bila prisiljena umakniti, da bi zaščitila svoje otroke.
Ženske si zaslužimo več
Dokumentarec je v meni zbudil globoko simpatijo do Pamele. Pogosto smo priča dehumanizaciji žensk za slavo in material. Obstaja nek izgovor, da so ljudje vso svojo pravico do zasebnosti oddali, ko so se odločili biti slavni, a to ni ravno res.
Kdo smo mi, da nam pripada pravica vedeti, kako dva seksata? Kdo smo mi, da moramo vedeti vse o vseh? Ljudje in mediji si pripisujejo visok nivo upravičenosti do vsega, kot da so slavni javna lastnina. Meja med javno informiranostjo in zasebnostjo ni spet tako tanka.
Ženske obsojamo za vsebine, ki jih konzumiramo. Kako lahko žensko obsojaš za slike v reviji, ki jo kupuješ? In če naj bi moški pogled na žensko telo tega onečistil, mar ne naredi to nečistega prav moškega? Menim, da je ta dokumentarec vrnil Pameli dostojanstvo, ki si ga je zaslužila že zdavnaj.
Kolumne izražajo stališča avtorjev in ne nujno tudi uredništva Style.Over.Net.
