8. marca praznujemo ekonomsko, politično in socialno enakopravnost žensk, za katero so se ženske še nedolgo nazaj močno borile. Gre za dan, ko praznujemo pretekle dosežke, obenem pa opozarjamo na neenakopravnosti, ki so jih ženske še vedno deležne. 

Zdi se, da številni ne verjamejo, da neenakopravnost še vedno obstaja, feminizem pa je zgolj ideologija jeznih lezbijk, ki sovražijo moške. Ženske lahko delajo in volijo, kar pomeni, da je to to, kajne? S tem bi morale biti zadovoljne! Toda podatki kažejo, da se bo glede na statistiko zadnjih let popolno enakopravnost doseglo šele čez 132 let.

Svetovni ekonomski forum poroča, da se je v letu 2022 izmed 146 držav enakopravnosti med spoloma najbolj približala Islandija, sledita pa ji Finska in Norveška. Podatki prav tako kažejo, da se zdravje žensk najbolj diskriminira v Indiji, na Kitajskem, v Azerbajdžanu, Pakistanu ter v Katarju, najmanj ekonomske enakopravnosti pa je v Iranu, Afganistanu ter v Alžiriji. 

Čeprav si morda mislimo, da je diskriminacija na podlagi spola najbolj izrazita v manj razvitih državah z drugimi socialnimi normami in vrednotami ter da se ženskam načeloma povsem dobro godi, pa to ne pomeni, da to dejansko tudi drži. Enakopravnost ne pomeni samo to, da ženska lahko dobi službo na enakem položaju kot moški, čeprav je seveda tudi to izjemno pomembno in je bil to za en del sveta pred leti velik dosežek.

Na žalost se danes diskriminacija žensk tudi v “razvitem” svetu kaže v vseprisotnem mizoginističnem razmišljanju, delitvi dela glede na spol, nadzoru nad ženskim telesom ter nasilju do žensk.

Ženska mora biti mati

Še vedno obstaja prepričanje, da je ženskam namenjeno biti matere in žene, vse ostalo pa je postranskega pomena. Ženske lahko hodijo v službo in imajo kariero, toda ko pride tisti čas, tista “biološka ura”, jo morajo poslušati, imeti otroke ter nato vsako sekundo svojega življenja posvetiti skrbi ter vzgoji otrok.

Ženska brez moža in otrok ne izpolni svojega “poslanstva”. Moški takih pričakovanj niso deležni, njihova vloga naj bi bila skrbeti za preskrbljenost družine, pa četudi na račun tega, da pri odraščanju in skrbi za otroka niso prisotni.

Ravno te dni sem prebrala knjigo pisateljice Cho Nam-Joo, ki je leta 2016 izdala knjigo o življenju ženske, ki je bila že kot otrok v južnokorejski družbi zapostavljena zaradi svojega spola, z diskriminacijo pa se je soočala tudi pri iskanju službe, ki se ji je morala na koncu odreči zaradi materinstva. Kim Jiyoung, Born 1982 je pretresljiva, saj tako zelo temelji na realnosti, da kar boli.

Gre za zgodbo vseh deklet, ki jim je neznanec težil in jih zalezoval samo zato, ker so mu izkazale povsem običajno prijaznost, vseh žensk, ki so jih moški v klubu otipavali in jih poskusili napiti, vseh žensk, katerih fotografije so moški delili po spletu in med prijatelji, vseh žensk, ki so se morale odreči svoji karieri, da so vzgajale otroke, in vseh žensk, ki so neprestano poslušale, da jim mora biti prav fino, da lahko na račun moža doma lenarijo in skrbijo za gospodinjstvo. 

Knjiga je ob izidu v Južni Koreji dvignila veliko prahu, vzniknilo pa je tudi gibanje #MeToo. 

Ne smeš biti preveč ali premalo

Danes kot ženska pač ne smeš biti preveč ali premalo. Ne smeš biti premalo oblečena, ker potem si zagotovo želela, da te nadlegujejo ali posilijo, ne smeš biti preveč konzervativno oblečena, ker potem nisi privlačna. Ne smeš se preveč ličiti, ker potem si plehka in moški imajo raje “naravne ženske”, toda po svetu ne smeš hoditi brez ličil, ker nisi privlačna in s tem pokažeš, da ti ni mar za svoj videz.

Če želiš biti neodvisna in uspešna, si povsem brez materinskega čuta in karieristka, če si mati brez službe, si povsem odvisna od moža in ne prispevaš k financam. 

Moje prepričanje, da smo še vedno daleč od enakopravnosti, je potrdila tudi nedavna objava na spletu, v kateri so opozarjali, da so droge za posilstvo spet v porastu, pri čemer so ženske opozorili z besedami: “Ostanite varne ali pa ostanite doma!”

Odgovornost za varnost in dobrobit žensk se iz nekega razloga prenaša na ženske, ki se jih že od malih nog uči, katere preventivne ukrepe naj izvajamo, da se izognemo nevarnosti, torej moškim. V primeru, da smo vseeno napadene, pa je krivda na nas – zakaj pa hodimo zvečer pomanjkljivo oblečene v bar? 

Toda kako se izogniti nevarnosti, če ta na ženske preži tudi v njihovem domačem okolju? Psihično in fizično nasilje nad ženskami je namreč močno prisotno in pogosto tudi skrito očem javnosti. V javnost na žalost pogosto pride, ko je že prepozno. Umor žensk zaradi njihovega spola imenujemo tudi femicid in je najbolj pogosta oblika umora, pri katerem je morilec v večini primerov družinski član. Po podatkih Združenih narodov je bilo leta 2021 vsako uro s strani družinskega člana ubitih več kot pet žensk in deklet, vsak tak umor pa vpliva na več deset ljudi. 

Je torej feminizem leta 2023 še potreben? 

Če odgovor še ni jasen – DA. Ker se v letu 2023 v Ameriki, ki naj bi veljala za razvito državo, in drugje, ženske še vedno borijo za pravice nad lastnim telesom, ker se ženske še vedno nadleguje in objektivizira, ker ženske še vedno opravljajo več neplačanega dela, za isto delo pa so manj plačane od moških, ker je zdravje žensk še vedno zapostavljeno. 

Različni vali feminizma so zaslužni, da so ženske v zadnjih sto letih pridobile veliko pravic in svoboščin, toda danes se na žalost uspeh feminizma gleda skozi oči belih žensk, medtem ko se na ženske drugih ras, drugih spolnih usmerjenosti in na trans ženske pozablja, gibanje za enakopravnost pa se ocenjuje na podlagi najbolj radikalnih pripadnic, ki so pogosto karakterizirane kot “ženske, ki sovražijo moške”.

Številne ženske in moški se zaradi takšnih radikalnih pogledov ter razlik med različnimi vali feminizma ne želijo opredeliti kot feministke in feministi, čeprav gre v sami osnovi zgolj za gibanje za enakopravnost, ki ne zagovarja zgolj pravic žensk, temveč vseh ljudi. 

Biti feminist ali feministka ne pomeni, da želim popolno svetovno nadvlado žensk in tiranijo nad moškimi. Toda zaradi obstoja patriarhalne družbe, ki utrjuje in ohranja ekonomsko neenakopravnost, nasilje nad ženskami in nepravično delitev dela na žensko in moško, potrebujemo gibanje, ki si prizadeva za enakopravnost ter za to, da se sliši tudi glasove vseh žensk. 

Kolumne izražajo stališča avtorjev in ne nujno tudi uredništva Style.Over.Net.