Pogosto se lahko ženskam zdi, da njihovi partnerji sploh nimajo empatije. Delujejo egocentrično in zdi se, da se nikakor ne zavedajo globljih čustev svoje partnerice. Ko se začne pogovor, ki vključuje čustva, se partner zdi zdolgočasen ali oddaljen. Posledica tega je, da se partnerice počutijo osamljene, nepovezane in si obupano želijo nekaj pristne bližine.
Stanje, ki vpliva na desetino prebivalstva
Ta medicinski fenomen se imenuje aleksitimija. Aleksitimija je nezmožnost izražanja čustev ali razumevanja čustev drugih. Prisotna je pri približno 10 odstotkih ljudi in nekatere študije ugotavljajo, da je dvakrat pogostejša pri moških.
Aleksitimiki sicer lahko čutijo čustva, a ne širokega spektra, prav tako pa jih ne znajo ubesediti. Običajno se ne zavedajo, da so določeni občutki pravzaprav čustva. Na primer, oseba z aleksitimijo bo videti jezna, ko pa jo boste vprašali, ali je jezna, bo to zanikala. Podobno se lahko njihove oči napolnijo s solzami in mislili bodo, da so utrujeni ali da imajo le zamašen solzni kanal.
To je lahko zelo frustrirajoče za partnerje, ki domnevajo, da oseba namerno ali pasivno-agresivno nekaj skriva ali laže o svojih čustvih iz nekih globljih razlogov. Ideja, da jih oseba morda ne bi mogla opaziti ali izraziti, se običajno niti ne upošteva.
Pri razmerju s tako osebo pa se pogosto lahko zgodi, da se tudi “normalen” partner začne obnašati noro, saj se počuti prikrajšanega za partnerjeva čustva.
Razlika med običajnimi ljudmi in aleksitimiki je, da ti običajno niso pasivno-agresivni. Resnično si ne morejo predstavljati partnerjeve izkušnje in sami ne čutijo čustev, zato se ne “skrivajo”, temveč so jezni in zmedeni, ker dobesedno nimajo pojma, kaj partner misli s “čustveno podporo”, in resnično verjamejo, da je partner tisti, ki ima težave in je čustveno nestabilen in neracionalen.
Aleksitimiki imajo pogosto vrsto pripravljenih odzivov na običajne družbene situacije, v katerih je potrebna empatija. Lahko posnemajo odzive drugih in sestavijo repertoar stavkov s pravilnim, posnemanim tonom. Samo njihov partner bo opazil, da se enaki odzivi ponavljajo znova in znova in da se psevdočustvo, ki je prikazano, takoj razblini.
Aleksitimija je v resnici motnja domišljije. Če želite sočustvovati, se morate predstavljati v koži nekoga drugega. Zdi se torej, da aleksitimiki nimajo domišljije in niso spontani. Običajno tudi nimajo nekih pretiranih ciljev ali sanj za življenje.
Objektivni in logični posamezniki
Jason Thompson, avtor priročnika o aleksitimikih, pravi: “Aleksitimični komunikacijski slog je vezan na objektivnost in logiko, z osupljivo odsotnostjo poetičnega podtona, ki bi lahko razkril globlje resonance psihičnega življenja.” Ko aleksitimik govori, redko vodi z mnenji ali razmišljanji. Namesto tega razpravlja o dejanskih dogodkih v njegovem času ali podrobnostih o svojih dejavnostih, ne da bi ponudil opažanja ali občutke o njih, ki bi druge pritegnili v njegovo zgodbo.
Običajno ne uživajo v romanih ali oddajah ali filmih, ki se osredotočajo na čustva, a če pridejo v stik z njimi, se lahko iz njih naučijo načinov pogovarjanja ali povezovanja, tako kot posnemajo druge v svojem družbenem krogu.
Primanjkljaj domišljije pri aleksitimiji ovira tudi romantično in spolno delovanje. Za dobro spolno vedenje sta potrebna empatija in domišljija. Za izpolnjujoč seks pa morajo ljudje običajno znati zaznati neverbalno komunikacijo in vedeti, na kaj partner namiguje ali česa si želi.
Seks z aleksitimikom se lahko zdi zelo mehaničen in neroden. Aleksitimiki se lahko naučijo spolnih tehnik in jih nato ponavljajo na pamet, potem ko enkrat ali dvakrat prejmejo pozitiven odziv, vendar je med dejanjem omejena raznolikost ali spontanost.
Domneva se, da se aleksitimija razvije iz tega, da se čustva nenehno ignorirajo ali omalovažujejo, ali pa z opazovanjem staršev, ki čustev ne izražajo običajno. Ko se v otroštvu starši ne odzivajo na otrokova čustva, se ta nauči, da jih ne sme izražati. To se lahko popravi s terapijo, tako da se človek nauči izraziti zatreta čustva iz otroštva in se tako nauči, da v tem ni sramu.
