Ob vstopu v njen manjši, a prefinjen butik, nosnice najprej napolni zemeljski, rahlo sladkast vonj po usnju. Takoj zatem oči navduši paleta torbic najrazličnejših barv in oblik, in nato še pridušen, rahlo temačen odsev dveh razkošnih lestencev, ki strop butika krasita že od vsega začetka. Na pultu iz temnega marmorja stoji šopek belih tulipanov, ki simbolizirajo čistost in mir ter ljubezen in prijaznost. Vse, kar predstavlja tudi oblikovalko torbic, ki vse stvari v življenju počne preudarno in umirjeno.

Tako kot njene kreacije tudi ona preseneča na vsakem koraku. Tako s svojo kreativno žilico, pozitivnim načinom življenja kot tudi s skromnostjo in nepričakovano zadržanostjo, ko je govora o svojem delu ali poziranju pred fotoaparatom.

Ustvarjate že 57 let. Kako se je pričela vaša zgodba izdelovanja torbic?

Na odločitev o moji poti je gotovo vplivalo delo mojih staršev. Lahko rečem, da je vonj po usnju pri nas tradicija. Od malih nog so me zanimale tudi “lepe oblike” in študij je mojo strast ter odločitev zgolj še potrdil.

Po tolikšnih letih ustvarjanja je jasno, da svoje delo opravljate z veliko ljubezni. Ste svojo ljubezen predali kateremu od treh sinov, ki jih imate, in bi nadaljeval z vašim delom?

Svoje ustvarjanje v prvi vrsti ne vidim kot obrt ali posel, ampak predvsem kot osebno izražanje in možnost vizualne komunikacije tega, kar moje oči vidijo in občutijo, navzven. Sinovi me pri delu od prvega dne podpirajo in vsak na svoj način pomagajo, so pa samostojne osebe z lastnimi vizijami in delovanjem, ki jih izpopolnjuje.

Vas je kdaj prijelo, da bi poleg torbic oblikovali še kaj drugega?

Prav nikoli, čeprav so mi bila vedno všeč tudi druga področja ustvarjanja in oblikovanja, na primer arhitektura, notranje oblikovanje in podobno.

Vaši izdelki so unikati in večino torbic izdelate v le nekaj barvah. Kje črpate navdih, najbrž ni lahko nenehno ustvarjati novitete?

Če pogledamo na letni ravni, je barv in barvnih odtenkov precej veliko. Vedno pogosteje ugotavljam, da navdih za ustvarjanje ni neka spremenljivka, ki jo lahko preprosto opredeliš in najdeš vzvode za njeno doseganje, ampak prej del tebe in hkrati odsev tvojega trenutnega počutja, miselnosti, energije in pogleda na svet.

In kaj storite ob kreativnih blokadah?

“Nihanja” oziroma kreativne blokade so nekaj najbolj naravnega in naša naloga je, da to tako tudi sprejmemo. Na blokade rada gledam kot na varovalke, ki mi vsakič znova povedo, da ustvarjanje ni nekaj samoumevnega.

Torbice G zaznamuje visoka kakovost in unikatnost

Se še spomnite prve torbice, ki ste jo izdelali? Nam zaupate, kakšna je bila?

Gre za torbico, ki sem jo oblikovala za diplomo in sem jo že nosila tudi na izobraževanju v Londonu (v angleški prestolnici je po končanem šolanju izpopolnjevala svoje znanje, op. a.). Sicer pa je bila iz usnja velurja, polokrogle oblike z zapiranjem na “pokrov”, katerega sem v celoti ročno poslikala.

Izdelujete samo izdelke iz usnja, če se ne motimo. Katere vrste uporabljate in od kod dobavljate usnje?

Izdelujem samo izdelke iz usnja, ki ga v veliki večini najdem pri dolgoročnih dobaviteljih iz Italije z ustrezno okoljsko certifikacijo, standardi kakovosti in spoštovanjem trajnostnih ter etičnih zavez.

Kakšne so vaše stranke in kaj jim je pri torbicah najbolj pomembno?

Vsaka stranka je unikatna in prav vsaka v butik na Tavčarjevi prinese svojo energijo, ki predstavlja delček mozaika G (G kot začetnica priimka predstavlja logotip znamke in je skozi leta večkrat doživel preobrazbo, op. a.). Zagotovo znajo ceniti tradicijo, unikatnost vsake torbice in ob kakovostnih materialih ter ročni izdelavi tudi individualno svetovanje kreatorja. Torbic po naročilu ne izdelujem, na prošnje strank pa v nobenem primeru ne gledam kot na nenavadne, ampak zgolj kot na njihove želje in potrebe.

Menim, da torbica sama najde pravo stranko in to že vseh (kmalu) 57 let.

Morda veste, koliko ste jih izdelali v svojem življenju?

Števila žal ne vem, kar pa vem je, da sem v prav vsako, od prve dalje, “všila” delček sebe.

Koliko časa povprečno izdelujete eno torbico – vemo, da je odvisno od velikosti, detajlov itd. – a vseeno?

Ste že sami najbolje odgovorili (nasmeh). Nemogoče je podati povprečen čas izdelave, saj so razlike med posameznimi modeli zelo velike. Na primer, pri enem izmed modelov se je denimo že samo na ročaju delalo ves delovnik …

Predanost in trdo delo sta ključ do uspeha

Marjeta ostaja zvesta svojemu načinu življenja zadnjih 40 let in življenje zajema z veliko žlico, pri čemer ne pozablja na svoje zdravje. Svoje telo ohranja mladostno s pomočjo joge in vaj za mišično moč, svoj um pa z druženjem z mlajšimi, ki razmišljajo izven okvirjev in so neobremenjeni. Vse to izraža v svoji kreacijah, ki so polne živahnih, razgibanih detajlov in opaznih barv, čeprav je osebno najraje odeta v črnino ali črno v kombinaciji z belo barvo.

Predanost svojemu poslanstvo potrjuje dejstvo, da v svojem butiku preživi sleherni dan ter strankam osebno svetuje, pri čemer ji je pomembna celotna izkušnja, ki jo stranka pri tem doživi. Še danes na ulici prepozna prav vsako svojo kreacijo.

Nikoli je ni zanimala masovna proizvodnja ali kakršnokoli širjenje podjetja. Disciplino in trdo delo ima v krvi, saj je ob spremljanju družinske tradicije izdelovanja izdelkov iz usnja spoznavala vrednote zdravih delovnih navad, spoštovanja ljudi in trud, ki je potreben za uspeh.

Torbice G so v celoti izdelane ročno, tudi nekateri detajli, kot na primer prešit vzorec (na beli torbici na zadnji fotografiji), so izdelani ročno. Iz usnja izdelajo trakove, jih napolnijo s polnilom in nato s tanko elastiko zategujejo, da ustvarijo prešit vzorec. Tega pri svetovno znanih znamkah kot je na primer Bottega Veneta ne izdelujejo ročno. Torbice Marjete Grošelj odlikuje tudi večnamenskost. Precej modelov je prilagodljivih in se jih lahko nosi na več načinov, na primer v roki s kratkim ročajem, pa pod roko, čez telo itd.

Kaj mora imeti po vašem kakovostna torbica? Na katere stvari naj bodo ženske pozorne, ko izbirajo torbice?

Verjamem v to, kar delam. Torbica mora biti oblikovana na način, da se graciozno stara, narejena iz zelo kakovostnih materialov, da resnično traja, unikatna, da dobi svojo razlikovalnost ter obdana z vidnim in čutnim navdihom kreatorja, da v ljudeh vzbudi prvinsko strast in veselje.

Kakšen je vaš pogled na obsesijo okrog Hermèsovih torbic, do katerih je težko priti in za katere je treba odšteti na tisoče oz. celo sto tisoče evrov?

Torbice so v zadnjih letih postale močan steber naložbenega razreda luksuznih dobrin. Po Forbesovi raziskavi so lani doživele celo četrto najvišjo rast cen v tem segmentu. Ob povečani količini denarja v obtoku in redkosti posameznih dobrin je povpraševanje večje od ponudbe, zaradi česar v tem naložbenem razredu rastejo tudi cene.

Če k redkosti, prefinjenemu marketingu in evforičnemu iskanju novih naložbenih priložnosti tistih, ki si to lahko privoščijo, dodamo še percipirano kultnost nekega izdelka, nas tudi noro visoke cene izven vseh razumskih okvirov ne morejo več pretirano načuditi, in to ne samo pri torbicah …

Kakšen pa gledate na hitro modo ter umetnostno inteligenco, ki se vse bolj sili v vse spektre našega življenja?

Nisem pristaš koncepta hitre mode, ki temelji na masovni proizvodnji izdelkov, z večinoma slabšimi materiali in kratkim rokom trajanja. Na umetno inteligenco gledam kot na dvorezen meč – s pravilno uporabo nam lahko poenostavi življenja ali jih celo pomaga reševati, po drugi strani pa je v nepravih rokah potencialno tudi precej nevarna. Dejstvo pri tem je, da gre svet naprej in da je ne glede na naše prepričanje to treba sprejeti ter razumeti, kako delujemo, sobivamo in se razvijamo.