Svet namreč potrebuje več ženske energije, ki je zdravilna, združevalna in ljubeča. Nežna in močna hkrati ter predvsem empatična. In da ne bo pomote. Vse to je naša prednost, ne slabost ali šibkost. To je naša prava “super moč”.

Odraščali sva z nežno, čuječo, ženstveno mamo, ki je pogumna in je ni strah postaviti meje tam, kjer je to potrebno. Hkrati pa imava močnega, samozavestnega, zelo moškega očeta, ki pa ima dobro razvito čustveno inteligenco. Zato sva se že zgodaj naučili, da je ključ do dobrega odnosa pravo ravnovesje med moško in žensko energijo.

Da bi nam to uspelo, pa je najprej treba doseči ravnovesje pri sebi. Vsak od nas je namreč oboje. Je spekter tako ženske kot moške energije.

In kadar nismo v svoji pravi in iskreni energiji, kadar notranje nismo usklajeni, takrat tudi svet okoli nas ne more biti. Naši odnosi ne morejo biti. Naša dejanja, odzivi in zadovoljstvo ne morejo biti takšni, da bi nam prinesli resnično srečo in izpopolnjenost. Ženska energija je tista, ki sprejema in skozi sprejemanje ustvarja, moška pa daje, oskrbuje, zagotavlja stabilnost. In svoja najboljša verzija postanemo, ko si dovolimo, da oba dela sebe spoznamo, sprejmemo in uskladimo. Tudi to pomeni delo na sebi, s čimer okoli sebe začnemo ustvarjati dobre pogoje za življenje, kot si ga želimo.

V pogovorih z različnimi ljudmi beseda velikokrat nanese tudi na odnose, na ženske in na moške. In na dejstvo, da ženske pri moških pogrešamo tisto pravo kakovostno moško plat. Pred kratkim nama je prijatelj dejal: “Kar odnese me, ko začutim, da je ženska povsem v svoji moški energiji. Deluje agresivno (v simbolnem pomenu) in to me odbija, saj tam ni prostora zame.” In če dobro pomislimo … Seveda pogrešamo moškost pri moških, a da bi se to spremenilo, moramo tudi same postati ženstvene ženske.

Pravijo, da je moški kralj fizičnega, vidnega sveta in ženska kraljica duhovnega, nevidnega. In vse se začne tam, v nefizičnem svetu. V ideji. V naših občutkih in mislih.

Tako lahko razumemo, da naša moška energija v fizičnem svetu manifestira to, kar naša ženska plat ustvari v sanjah, idejah, vizijah, v meditaciji in skozi čustva. In to nam prinaša notranji mir, saj na ta način zase ustvarimo občutek stabilnosti in varnosti.

Danes pa tekmujemo drug z drugim, se primerjamo in zahajamo v skrajnosti, namesto da bi prepoznali prednosti obeh polov, ki se tako lepo podpirata in ki so osnova za vse naše nadaljnje podvige.

Opazili sva, da nas okolje zelo hitro lahko potisne v neke ekstreme. V »ekstremne« ženske in “ekstremne” moške. Morda bi bilo bolje, če rečeva v neusklajene ženske in moške. In ker celotno okolje pri tem sodeluje, to podpira, celo nagrajuje, ta ekstrem raste in se potencira do stopnje, na kateri smo zdaj. Ženske postajamo vedno bolj “agresivne”, moški pa posledično vse bolj pasivni. In tako nihče od nas ne uresničuje svojega pravega potenciala. Ampak o tem drugič.

Danes govoriva o nas. Ženskah.

Pogrešava tudi ženstvenost. Nežnost, mističnost, skrivnostnost, modrost. Zakaj bi počele stvari tako, kot jih počnejo moški, če imamo toliko drugih prednosti, pravzaprav drugih možnosti? Moramo se spomniti, da znamo ženske vse speljati, se odzivati in reševati na ženstven način. Na naš način.

Tudi sami sva se v nekem obdobju znašli v tisti moški vibraciji. Vse lahko sami, akcija, samozavest, moč, ko vso energijo usmerjamo navzven. In to je super. Ta občutek je tisti, ki ti da zagon in zalet in si v nekem trenutku sposoben premakniti goro. A na koncu te izčrpa. Ker jemlješ samo iz enega vira, čeprav imaš na voljo dva. Tako sva istočasno ustvarjali lastno neravnovesje. Sčasoma sva pričeli pogrešati najino lastno ženstvenost. Drugačen način funkcioniranja.

Namesto grobosti, surovosti sva pričeli iskati tisti nežni del ženske duše. Tiste ranljive, zdrave, globoke in naravne feminilnosti. Zato skozi celoten proces poskušava uravnovešati moško logiko z žensko intuicijo, razum z občutki, linearno razmišljanje s kreativnostjo in realnost z vizijo. Da pri sebi najdeva ravnotežje obeh svetov.

In ta proces seveda ni lahek, saj je treba zato včasih utišati glasen svet okoli nas, ki nam glave polni s pričakovanji, zgodbami in ne-vrednotami, da bi lahko sploh slišali sebe in lasten notranji kompas, a kljub vsemu je hkrati lahko tudi zabavno. Ko se pričnemo poigravati s svojimi notranjimi poli, jih balansirati, jih opazovati tudi malo bolj “od zunaj”, takrat postane zanimivo. O sebi se na ta način ogromno naučiš. In kdaj sam sebe prav presenetiš.

Obe sva ta proces pričeli z nakupom zelo ženstvene, romantične obleke. S cvetličnim vzorcem. Čisto izven modnega stila obeh. A nekje je treba začeti, kajne? Za naju je bil to kar velik korak. In ob tem sva čisto iskreno uživali.

Od tu naprej sva potovanje nazaj k svojemu bistvu nadaljevali vsaka po svoje, na način, da čim bolj slediva sebi in lastnim občutkom ter čim bolj utišava tisti del zunanjega okolja, ki naju meče iz poti. Ena je nato svoje ženstveno raziskovanje nadaljevala z različnimi lepotilnimi storitvami in z zdravim načinom prehranjevanja, saj se je tako bolj približala tisti ljubeči strani do sebe. Druga pa se je podala v svet meditiranja in ustvarjanja. Izkušnje sva konstantno delili in tako druga drugo »brcali« iz cone udobja. Še vedno sva v tem procesu, da ne bo pomote. Učimo se in rastemo vse življenje.

Ženske smo kraljice kreiranja in ustvarjanja. Skreirajmo nove priložnosti, preoblikujmo našo realnost, ustvarimo raznovrstnost.

Ne smemo se bati stopiti zunaj okvirjev. Ali bolje rečeno, pogledati globlje. Vpeti smo v namišljene in naučene zgodbe, ki jih lahko prilagodimo sebi in okvir povečamo ali premaknemo. Ravno to je naša naloga, naša prednost, naša primarnost. Stvarem dati dušo in pomen. Ženske znamo iz hiše ustvariti dom. Na ta način bodo stvari, ki so pomembne in polne, obstale ter nepomembne in prazne s časom izzvenele. Tako se bomo tudi kot družba razvijali v pravo smer.

Ugotavljava, da je trenutno vse usmerjeno predvsem navzven. Tako delujemo, se odločamo in živimo. In ta “navzven” je šel po najinem mnenju absolutno predaleč. Iščemo zunanje potrditve in trepljanje po ramenih od v resnici za nas nepomembnih ljudi, namesto da bi se vrnili k sebi, se umirili in postali zadovoljni. Zato nehajmo živeti preko zunanjega sveta, preko svoje zunanje podobe, preko materialnosti … In drži, zato moraš zbrati pogum. Pogumno je, da ne iščeš zunanje potrditve in odobritev poiščeš pri sebi. Saj v resnici sami vemo, kaj je prav in narobe, kaj res šteje in kaj ne, kaj je resnično in kaj ne …

Tako najdeš spokojnost in mir, saj te ne preganja več misel, da moraš nekaj nekomu pokazati in dokazati, ampak to storiš iz iskrenega namena, ker čutiš, da je prav.

Torej, moški ali ženska? Midve praviva oboje! Eno brez drugega ne gre. Čas je, da združimo oboje, zunanje in notranje, s seboj in z drugimi, potegnemo iz tega najboljše in tako postanemo cel paketek. Ko nam bo uspelo najti ravnovesje obojega znotraj sebe, bomo našle ravnovesje tudi okoli nas, vzpostavile prostor za prave ljudi, za kakovostno odnose in za življenje, ki si ga želimo. Za naše sanje.

Kolumne izražajo stališča avtorjev in ne nujno tudi uredništva Style.Over.Net.