Ema Koselj, oziroma mnogim bolj poznana, kot Emazing Creations je 31-letna “cukrpekarca”, kot se opisuje sama, ki je svojo prvo torto spekla šele pri 24 letih. Takrat se “ji je odprl nov svet” in v sedmih letih je zgradila pravi mali imperij butičnih sladic. Ema je z nami poklepetala in delila kaj vse pride z večanjem posla, ter pri čemer so stranke najzahtevnejše.

Kako je Emazing Creations sploh nastal?

Sam začetek se je zgodil “po nesreči,” vse, kar je sledilo pa, je bilo veliko dela, discipline in “guranja.”

Svojo prvo torto sem spekla po spletu naključij, saj sem se prepozno spomnila, da bi jo naročila. Torta je bila po ameriškem receptu in je bila absolutno porazna – bila je suha, maslena in zbita, vse, kar si za torto ne želiš, da je. Torte seveda nihče ni pohvalil, kar pa mi ni dalo miru in sem se odločila, da jo bom spekla še enkrat, in še enkrat, in še enkrat. In ob vsej tej peki sem se pričela res poglabljati v to, kaj dobra torta sploh je in kako jo pripraviti.

Hitro sem ugotovila, da je peka izjemno zahtevna in veliko težja od običajnega kuhanja, tu potekajo številni kemijski procesi, na katere moraš biti pozoren. Tako pa mi je vse skupaj postalo izjemno zanimivo, sem si rekla: “To je to, kar bom počela,” prekinila s faksom in začela s tečaji peke. Že od samega začetka sem bila praktično “all-in.”

Kako ste razvili svoj stil?

Sploh vam ne znam povedati, kako sem do tega prišla. Ta stil mi je bil preprosto že od samega začetka naraven. Že takoj na začetku sem se odločila, da bom delala vse torte po svoje in da mi nihče ne bo sugeriral kakšne naj bodo.

Tudi če sem kdaj uklonila in naredila za koga torto, ki ni bila po mojem okusu, mu je bilo izjemno žal. Delala sem jo dvakrat dlje, živčna sem bila in preprosto nisem uživala v tem.

Kako kreirate svoje okuse? Kako pride do teh zanimivih kombinacij?

Potovanja in alkoholne pijače (smeh). Koktajli so pogosto moja inspiracija, ko pride do kombiniranja okusov, pri potovanjih pa namenoma preizkušam nove stvari, ki jih nato poskušam preslikati v svoje sladice.

Kateri je del procesa vam je najbolj ljub?

Dekoriranje. Pri vsem ostalem sem na tej točki dala roke stran, ne želim več kuhati, peči, delati krem … V prvih treh letih, ko sem vse to počela sama, sem bila od vsega tega tako izmozgana, da mi je ob koncu tedna preprosto zmanjkalo domišljije še za okras. Zato je to sedaj edina stvar, ki jo še počnem, vse ostale dele procesa pa imajo čez moji zaposleni.

Kateri del priprave je najtežji?

Največja težava je transport. Ne glede na to, kako lepo torto tukaj v delavnici naredim, se to hitro lahko sfiži, saj ne vem, če me ne bo že na naslednjem križišču nekdo izsilil in razsul moje torte.

Kakšen je bil ta preskok iz peke na trgovino?

Bil je izjemno hiter in velik preskok. Na začetku sem imela izjemne težave spustiti vse iz rok in predati nadzor drugim. Po treh letih me je mami prosila, da si želi nazaj v svojo staro službo, in sem jo preprosto morala izpustiti.

Kako to, da ste se z Bleda preselili še v Ljubljano?

Pravzaprav nisem sploh imela izbire. Prostor na Bledu je postajal premajhen in tudi dogovor glede lokacije delavnice se je počasi iztekal, ko pa imaš tako velike prostore, potrebuješ tudi več dohodka. Tako smo se odločili, da se razširimo še na Ljubljano, ki je naslednja logična lokacija za Bledom.

Glede česa smo Slovenci najbolj zahtevni?

Predvsem sem ugotovila, da je Slovencem zelo težko celostno pohvaliti zadevo. Vedno mora biti zraven še ampak. Na primer “ampak, sem moral plačati še embalažo,” “ampak, ste samo v centru Ljubljane,” “ampak imate dostavo na dom samo ob petkih, jaz pa potrebujem v sredo.”

Včasih se mi zdi, da so njihova pričakovanja rahlo nerealna. Že tako ponudimo ogromno in več zelo težko zmoremo.

Pogosta kritika glede vaših slaščic je, da so izjemno drage. Kako odgovarjate na to?

Kvaliteta ima svojo ceno. To pogosto razložimo, a na neki točki pride občutek, da se moraš neprestano zagovarjati – koliko podjetij poznate, da se morajo neprestano zagovarjati?

Naši delavci imajo dobre plače, imamo ogromne prostore, vse prevažamo v Ljubljano in na Bled, vse počnemo sami. Ko povzameš vse to, imajo stvari pač svojo ceno. Sicer pa bi rekla, da trenutno na trgu po cenah sploh ne izstopamo.

Ampak ste po odprtju v Ljubljani vseeno spustili cene, kajne?

Ja, cene so se znižale za med 35 do 40 odstotkov. Povečali smo ponudbo in si s tem zmanjšali stroške. Vendar mislim, da ljudje ne razmislijo, da so tudi surovine postale izjemno drage, samo kila čokolade stane kar 29 evrov!

Kaj je največja napaka, ki ste jo storili pri peki slaščic?

Torte nisem pustila počivati. Da sem torto v petek spekla, okrasila in dala stranki, je bila ogromna napaka. Med vsakim korakom mora torta nekaj časa stati, da se ohladi in da se okusi razvijejo. Torta ni rogljiček, ni sveža le, ko je neposredno iz pečice.

Kaj pa pri poslu?

Napačnih potez je bilo že ogromno. Pomembno je le, kako po njih reagiraš. Na srečo sem večino svoj napak na koncu tako obrnila, da je bila situacija še boljša.

Priznam pa, da mi je včasih malce žal, da smo se odločili postati tako veliki, sploh v tako negotovem času. Večji kot je posel, več je nepredvidljivosti in več je stvari, ki gredo lahko narobe. Nikoli si nisem mislila, da nam bodo udrli v cakeshop v Ljubljani ali da bom morala na Bledu klicati gasilce, ker se nam je zlomil ključ v ključavnici vhodnih vrat. Ogromno je stvari, na katere preprosto ne pomisliš.

In še za konec, nam zaupate, katera je bila vaša najbolj zahtevna slaščica?

Torta, ki mi je dala vetra, je bila zagotovo “lebdeča torta.” Ko sem jo delala, sem mislila, da mi bo “razgnalo” glavo, saj preprosto nisem vedela, ali mi bo uspelo tako torto sploh transportirati in ali je torta varna.