Po tem, ko je že pred časom s svojo napovedjo iz dogajanjem za zakulisjem dvigovala prah, je serija Idol končno ugledala luč sveta.

Za tiste, ki morda niste tako na tekočem, naj povem, da gre za zgodbo o uspešni pop zvezdnici, vmes pa se zaplete z vodjo kulta. Dekle po imenu Jocelyn igra Lily-Rose Depp, vodjo kulta pa pevec The Weeknd oz. Abel Tesfaye. Serija je bila najprej mišljena kot močna zgodba o dekletu v tej grabežljivi industriji, ki pa se je, ko je mesto režiserja prevzel Sam Levinson, spremenila v en sam pornič.

Kje naj začnem?

Po ogledu prve epizode sem najprej dvajset minut razmišljala o vseh besedah pod tem soncem, ki opisujejo podpovprečnost. Vse skupaj deluje kot neka bedna spolna fantazija človeka, ki v resnici ne razume, kako je ženskam v Hollywoodu.

Občutek je, kot da je Sam naredil scenarij, ki prikazuje ženske kot žrtve, ki pa v tem v resnici uživajo. Že samo v prvi sceni, ko Jocelyn pozira in kaže prsi, medtem ko jo koordinator intime želi zaščititi, je vse skupaj tako umetno in tako prekleto seksualizirano.

Ste že kdaj gledali serijo ali film in si mislili: “Kaj za vraga, ljudje se ne obnašajo tako.”

To sem si jaz mislila celotno epizodo.

In zakaj, za vraga, moramo v vsakem kadru gledati njene prsi? Resnično ne razumem, zakaj sem bila v skoraj vsaki sceni prisiljena gledati dekolte ali bradavičke Lily-Rose. Kaj se je režiser trudil tu doseči? Šok? Navdušenost? Dosegel je bedo.

Ocene govorijo zase

O vsebini sploh še nisem uspela veliko povedati – zato, ker je ni kaj prav dosti. Vse, kar sem izvedela o glavnem liku, je, da ima mentalne težave, ne verjame v svojo glasbo in rada seksa. Res rada seksa.

Tako rada seksa, da to izvemo že na začetku, ko smo priča sliki njenega obraza, prekritega s spermo. Pa kasneje, ko njena prijateljica pove, da veliko moških pride na obisk. Pa še malce kasneje, ko se na stopnicah skoraj “da dol” s človekom, ki ga je spoznala pred 10 minutami.

Moški glavni ‘junak’ (The Weeknd) je prav tako razred zase. Sluzast čudak, ki več kot očitno misli, da je bog. Njuni pogovori so površinski, bedni in nenaravni. Normalni ljudje se pač ne pogovarjajo tako. In normalnim ženskam niso všeč moški, ki izgledajo, “kot posiljevalci”.

In za to ne krivim le scenaristov in režiserjev, krivim tudi igralce. Iskreno, tako Abel kot Lily-Rose imata toliko karizme kot posušen list na cesti. Pri Lily-Rose je preprosto videti, da je otrok nepotizma (je hčerka Johnnyja Deppa in Vanesse Paradis), ki za to slavo ni storil nič, ta vloga pa je odlično izpostavila njeno pomanjkanje talenta. Prav tako je Abel veliko boljši pevec kot igralec – in pri tem naj tudi ostane. (Čeprav se mi je zameril tudi s tem, da je povedal, da so pri seriji zamenjali režiserja, ker je bil scenarij prej preveč feminističen.)

Vse skupaj me izjemno jezi, ker ne razumem, kako lahko takšne stvari sploh dobijo platformo in dejansko ugledajo luč sveta. Mislim, v seriji igrajo med drugimi tudi Troye Sivan, Dan Levy in Hari Nef – ljudje od katerih bi pričakovala, da jim bo jasno, da je scenarij bolan. Ljudje, od katerih bi pričakovala, da znajo prepoznati pretirano seksualiziran scenarij ženske, ki medijskemu svetu ne prinese nič drugega kot le njene prsi.

Serija ima na Googlu oceno 2.2, na IMDb pa 5.1, obe nizki, a slednja po mojem mnenju previsoka. Ogleda serije ne priporočam nikomur, popolna potrata časa. Če si želite takšnih vsebin, raje odprite PornHub, zgodba bo po vsej verjetnosti boljša.

Kolumne izražajo stališča avtorjev in ne nujno tudi uredništva Style.Over.Net