Današnja kinematografija je sposobna prenesti skoraj vse in tudi seksualne scene niso več nobeno presenečenje, a kljub temu lahko filmski cenzorji zaradi spolnih prizorov film prepovejo. Najpogostejše oblike cenzure se nanašajo na prizore spolnega nasilja ali intenzivnih spolnih nezakonitih dejanj, kot sta bestialnost in incest.

V večini primerov so filme, ki so se sprva znašli na seznamu prepovedanih, kasneje odobrili. A v določenih državah so nekateri še zmeraj na črni listi. Tako je na primer francoski film Baise-moi še zmeraj prepovedan v Avstraliji, erotična romantična drama 50 odtenkov sive pa se, kljub svoji popularnosti, v določenih državah ne sme predvajati.

Peklenska pomaranča (Stanley Kubrick, 1971)

Peklenska pomaranča je le ena izmed mnogih mojstrovin slavnega ameriškega filmskega ustvarjalca Stanleya Kubricka. Posneta je po istoimenskem romanu Anthonyja Burgessa iz leta 1962, raziskuje pa teme morale, nasilja in avtoritarnosti. Angleški igralec Malcolm McDowell je v njem odigral vlogo mladega prestopnika Alexa DeLarge-a, vodjo bizarne tolpe v belih oblekah, ki pustoši po soseski.

Prizori posilstva, nasilja in umorov so v filmu pogosti, kar je tudi razlog, da so ga v mnogih državah prepovedali. Film je bil, zaradi kriminalnih dejanj, ki so posnemala prizore iz filma, za skoraj 30 let umaknjen iz kinematografov v Veliki Britaniji.

Rožnati plamenci (John Waters, 1972)

John Waters je poznan po pretresljivih filmih, osredotočenih na bizarne like, ki se pogosto obnašajo odvratno. Njegovi filmi zagotovo niso primerni za vsakogar, vendar mu je, zaradi filmske briljantnosti in izvedbe lastnih vizij, uspelo pridobiti gledalce.

Eden izmed njegovih najbolj kontroverznih del je film Rožnati plamenci, v katerem se pokojni ameriški igralec in drag queen Divine, ki igra vlogo z istim imenom, naziva z izrazom “najbolj umazane osebe na svetu”.

Film prikazuje nazorne spolne prizore incesta, masturbacije, posilstva in bestialnosti. Po pričakovanjih je bil film prepovedan v več državah, med drugim v Švici, Avstraliji, Kanadi in na Norveškem.

Zadnji tango v Parizu (Bernardo Bertolucci, 1972)

Ameriški vdovec Paul, ki ga je v filmu upodobil ameriški igralec Marlon Brando, v erotični drami Bernarda Bertoluccija Zadnji tango v Parizu spozna mlajšo žensko Jeanne, ki jo je odigrala francoska igralka Maria Schneider. Spustita se v erotično razmerje, film pa v nadaljevanju vključuje sceno posilstva. Igralki pred snemanjem niso odkrili vseh podrobnosti scene. “Želel sem reakcijo nje kot ženske, ne kot igralke,” je kasneje odkril Bertolucci.

Kontroverzni prizor posilstva, poleg drugih odkritih prikazov spolnosti, so močno kritizirale številne države, vključno z Bertoluccijevo Italijo, ki je med letoma 1972 in 1986 film prepovedala. Označili so ga za pornografijo, režiserju pa so sodili zaradi opolzkosti, zaradi česar je izgubil državljanske pravice za pol desetletja.

Salò ali 120 dni Sodome (Pier Paolo Pasolini, 1975)

Zadnji film italijanskega režiserja Piera Paola Pasolinija z naslovom Salò ali 120 dni Sodome, je bil tako ekspliciten, da so se mnogi spraševali, ali je bil to razlog za njegovo smrt – režiser je bil namreč umorjen.

Film prikazuje štiri nasilneže, ki neusmiljeno mučijo 18 najstnikov v fašistični Italiji. Pasolini s pretresljivimi podobami kritizira kapitalizem, avtoritarizem, potrošništvo in splošno pokvarjenost, rezultat pa je film, ki ga je težko prebaviti. Poln je grobih prizorov ljudi, ki jedo iztrebke, in trganja delov človeškega telesa.

Vsebuje pa tudi veliko intenzivnih spolnih prizorov, vključno s posilstvom, ki je šokiralo občinstvo. Film je bil po predvajanju prepovedan v številnih državah, vključno z Italijo, Avstralijo, Novo Zelandijo in Kanado.

Maitresse (Barbet Schroeder, 1975)

Maitresse, kar bi v slovenščini pomenilo “ljubica” je erotična komedija švicarskega režiserja Barbeta Schroederja, ki se je rodil v Iranu. Film prikazuje paleto seksualnih prizorov, ki so pritegnili filmske cenzorje. Sledi zgodbi tatu, ki vdre v hišo in začne spolno razmerje z lastnico hiše, njun čuden odnos pa pokvari dejstvo, da ima stanovalka sina.

Zaradi svoje eksplicitne narave, se film ni smel predvajati v vseh kinematografih. Leta 1981 so ga ponovno ocenili in odstranili najbolj kontroverzne prizore, film pa je označen z oceno 18+.

Cesarstvo čutil (Nagisa Ōshima, 1976)

Japonska erotična drama Cesarstvo čutil, ki jo je režiral japonski filmski režiser Nagisa Ōshima, prikazuje zgodbo prostitutke, ki je ubila svojega ljubimca in mu odrezala spolni ud. V filmu je veliko eksplicitnih spolnih prizorov, ki niso odigrani, zaradi bizarnosti prikazovanja seksualnih prizorov pa je so film v Veliki Britaniji označili za najbolj kontroverzni film v 70. letih prejšnjega stoletja.

Film je bil strogo prepovedan v številnih državah, kot so Nemčija, Belgija, Izrael, Avstralija in celo Japonska, v Združenih državah Amerike pa so ga prepovedali po predvajanju na filmskem festivalu v New Yorku.

Kaligula (Tinto Brass, 1979)

Polemika zaradi Kubrickove peklenske pomaranče, ni zaustavila Malcolma McDowella pred tem, da bi ponovno posnel film, ki prikazuje eksplicitno spolnost in nasilje. V filmu Kaligula, ki ga je režiral italijanski režiser Tinto Brass, je odigral glavno vlogo. Nekateri so film označili za najslabši film, ki je bil kadarkoli posnet, drugi za “kultno filmsko klasiko”.

Film je bil po izidu obsojen na močno cenzuro zaradi prikazovanja eksplicitne spolnosti, kot je resničen spolni odnos med statisti.

Romantika X (Catherine Breillat, 1999)

Catherine Breillat, francoski režiserki, ni tuje srečevanje s cenzuro. Njen prvi film iz leta 1976 je vseboval spolne odnose, ki niso bili odigrani, kar je povzročilo takojšnjo prepoved po izidu, ki je bila preklicana šele leta 1999.

Istega leta je bil njen film Romantika X, ki prikazuje resničen spolni odnos med igralcema, prepovedan v več državah zaradi njegove eksplicitne narave in dejanj spolnega nasilja.

Baise-moi (Virginie Despentes i Coralie Trinh Thi, 2000)

Film Baise-moi je bil v mnogih državah prepovedan zaradi prikaza eksplicitne spolnosti in nasilja. Francoski triler pisateljice Virginie Despentes temelji na njenem romanu in spremlja Nadine in Mano, mladi dekleti, ki sta jezni na ves svet, zato se odpravita na potovanje, polno seksa in umorov v Franciji.

Film Baise-moi je zelo nazoren in subverziven film. V Franciji je bil ocenjen z oznako X, višje sodišče pa je razsodilo, da je “v glavnem sestavljen iz zelo nasilnih prizorov, ki so prepleteni s prizori, ki vključujejo resničen spolni odnos, medtem ko druge sekvence ne obsojajo nasilja nad ženskami, kar je v nasprotju z režiserkinimi pogledi in domnevnimi nameni”. V Maleziji je bil film prepovedan zaradi “zelo impresivnega nasilja in spolne vsebine”, v Avstraliji pa je film še vedno prepovedan zaradi “škodljive, eksplicitne spolne in nasilne vsebine”.

Petdeset odtenkov sive (Sam Taylor-Johnson, 2015)

Eden najbolj znanih sodobnih erotičnih filmov je zagotovo Petdeset odtenkov sive, ki ga je režirala Sam Taylor-Johnson. Leta 2015 je obnorel svet in zaslužil 570 milijonov dolarjev.

Film prikazuje spolni odnos med zadržano 21-letno Anastasio, ki jo je odigrala igralka Dakota Johnson, in nekoliko starejšim milijarderjem, skrivnostnim Christianom Grayem, ki ga v filmu igra Jamie Dornan. Njegovo spolno fantazijo predstavljajo biči in zavezane oči.

Film ima v večini držav oceno 17+ ali 18+, Francija pa mu je dodelila oceno 12+. Kljub temu pa je bil film zaradi eksplicitnih spolnih prizorov prepovedan v državah, kot so Kambodža, Indonezija, Kenija in Papua Nova Gvineja.