Ne bom lagala, pred intervjujem sem imela resnično veliko tremo. DJ Umeka sem spoznala v času obiskovanja `rave partyjev` v najstniških letih, dobrih 20 let nazaj, ko mi ga je na enem izmed takrat največjih tovrstnih dogodkov pri nas predstavil prijatelj. Že takrat je namreč veljal za največjega slovenskega DJ-a, ikono slovenske elektronske glasbe in zvezdo, ki s(m)o ga poznali in na vsakem rejvu nestrpno čakali vsi. `Fotra` elektronske glasbe, kakor so ga (po)imenovali predvsem mediji. Četudi takrat nisva spregovorila veliko besed, ker je bil zatopljen v svoje delo in priprave na set, mi je to veliko pomenilo. In če bi mi takrat kdo dejal, da bom nekoč imela z njim intervju, ne bi verjela.

Ura je 12. po našem času. Rahlo nervozna, a navdušena čakam njegov video klic iz Las Vegasa, kjer je imel v času intervjuja svoj nastop v okviru krajše severno in južnoameriške turneje. Na drugi strani Atlantika je bila ura 3. zjutraj. Uroš pojasni, da se je zbudil pred desetimi minutami. Občudujem njegovo razpoložljivost za medije, četudi je to zanj povsem običajna ura glede na njegov življenjski slog in kajpak naravo njegovega dela. Spregovoriva nekaj besed in njegova sproščenost in toplina, ki jo izžareva četudi preko ekrana, umirita mojo nemirnost.

Že prav kmalu, 22. decembra, v industrijski hali Litostroj v Ljubljani pripravljaš veliki spektakel v okviru Kurzschluss pop-up kluba, ki bo nekakšna retrospektiva tvojega dosedanjega 30-letnega glasbenega ustvarjanja. Česa se lahko poleg 30 let ritmov in strasti nadejajo ljubitelji techno glasbe, kaj vse pripravljaš?

V projektu Kurzschluss že vrsto let rad sodelujem, ker je zame v Sloveniji sinonim za kakovost, tako da že komaj čakam na dogodek. Nekako bomo združili staro z novim. Sam Wolfe, ki je moj prijatelj nove dobe, bo začel set pred mano in ogrel plesišče, za mano bo nastopil DJ Rush, večer pa bosta zaključila Marko Nastić in Dejan Miličević. Razmišljam, da bom naredil set, kakršnega običajno ne vrtim. Vrtel bom veliko svojih komadov, uspešnic zadnjih 30 let in zraven dodajal stare hite v novi preobleki. Trenutno je to moj koncept, kar pa se lahko sicer do dogodka še spremeni, ker nikoli ne veš.

30 let je zavidanja vredna doba ustvarjanja. Česa si se naučil v vseh teh letih?

Naučil sem se, da ne smem biti impulziven in je treba kakšne stvari prespati, počakati ter se kasneje odločiti. V življenju je treba biti potrpežljiv in nekatere stvari trajajo mnogo let, da jih dosežeš. To je značilno zame in mojo kariero.

A če se vrneva na začetek, kako se spomniš svojega prvega nastopa?

Zelo dobro se ga spomnim. Bil sem v klubu Palma, kjer sem bil redni gost, glasbo je vrtel DJ Alf in to se mi je zdelo blazno nobel. Jaz sem bil vedno sramežljiv, nisem veliko govoril, verjetno sem hodil tja ene pol leta ali leto in ga vedno gledal z njegovega desnega boka. Enkrat mi je rekel `pridi, boš vrtel, jaz samo na stranišče skočim` in je šel za šank ter gledal, kaj bom naredil. Jaz sem se znašel, dal hitro notri kaseto, ker takrat smo s kaset miksal. Ne vem, ali so bili trije ali štirje miksi, vem samo, da me ni pustil tam celo noč. To mi bo za vedno ostalo v spominu. Takrat nisem vrtel elektronike, to je bila bolj dance glasba devetdesetih, niti ni bilo elektronske glasbe kot je danes. Elektroniko sem začel vrteti v klubu K4, ko mi je dal priložnost da vrtim techno drugi didžej. Zelo lepi momenti.

Techno je tvoj svet, kaj pa druge zvrsti elektronske glasbe?

Imel sem obdobje, kakšnih deset let nazaj, ko sem šel na `dopust` v tech house, in se hotel tudi v tem preizkusiti. Dejansko imam svoj stranski projekt Zeta Reticula, ki je znan v tej nišni elektro sceni. Mene zanima veliko stvari, a se skušam pod svojim imenom držati nekega določenega stila, da ne bi preveč oboževalce mešal.

Kako se je spremenila scena v teh letih, se zdi, da se po krajšem zatonu elektronska glasba ponovno vrača?

Mogoče za nekega opazovalca, za nas nikoli ni bilo manj nastopov. Elektronska glasba postaja vedno bolj popularna in recimo človek bi mislil, da je že doživela vrhunec, ampak počasi in vztrajno pridobiva na popularnosti. Recimo, danes vrtim v Las Vegasu na striktno techno dogodku in sem se ravno z organizatorji pogovarjal, da je to nekaj odbitega, ker je Vegas eno od mest, kjer techno mesta še ni prav osvojilo. 30 let sem na sceni in techno je zdaj na najvišjem vrhuncu, kar je kdaj koli bil. To vseeno ne pomeni, da ni bil velik že prej.

Kaj pa v Sloveniji, v moji mladosti je bilo ogromno partijev z Ambasado Gavioli na čelu. Vmes se je zdelo, da scene skorajda ni več.

V Sloveniji je problem, ker smo majhni in težko pritegnemo večja imena, kdaj pa kdaj se to sicer zgodi. Nimamo tovrstnih dogodkov za 800 do 1200 ljudi. Ali imamo samo najhujši darkerski underground ali pa imamo velika zveneča imena. Mislim, da je pri nas problem tudi v promotorjih, da na žalost v temu stilu niso napolnili naših čevljev, ki smo jih pustili s trenutkom, ko smo šli v tujino. Poskušajo jih, ampak se je včasih dogajalo več stvari, kar je bilo boljše za sceno.

Prav tako v Sloveniji nimamo nekih novih svežih imen v technu oz. zaenkrat še niso prodrli. Imamo nekaj punc in fantov, ki delajo in se trudijo, ampak v teh tridesetih letih vseeno ni bilo veliko umetnikov, ki bi stopili skupaj in rekli, mi pa imamo sceno.

Kaj potemtakem sploh mora imeti didžej, da uspe, kaj razlikuje povprečnega od uspešnega didžeja?

Petnajst ali dvajset let nazaj si moral biti res dober didžej in si moral imeti dobro produkcijo, da ti je uspelo. Danes pa moraš biti v bistvu persona, pa si lahko odbit človek, ali plesalec, ali maneken ali karkoli, samo da imaš prezenco na družbenih omrežjih. V bistvu sploh ne potrebuješ produkcije. Danes je to tako velik biznis, da mislim, da zadaj stojijo že razne korporacije s svojim denarjem ali vsaj vlagatelji, ki vlagajo v projekt, čisto kot finančni vložek.

Za kakovost glasbe so zelo slabi časi. Mislim, da to na dolgi rok ne bo stabilno in da bo kakor vsak mehurček tudi ta enkrat počil, ko bodo imeli ljudje dovolj teh nastopačev.

Ravno sem objavil story na Instagram, kjer sem napisal, da sta bila Pauly D in Niki Belluci dejansko pred svojim časom, seveda z veliko mero sarkazma. Mi smo se iz teh dveh DJ-jev delali norca, kdo to posluša. Če pa danes pogledam, bi bila sedaj glavni zvezdi vseh možnih festivalov, kar pove, koliko klovnov je na naši sceni. Seveda se sliši hecno, to je pa en star zamorjen model, ki tako govori, ampak to je čista resnica.

Kaj bi potem svetoval mladim, ki želijo biti didžeji, je sploh dovolj zanimanja in podmladka?

Zanimanja je dovolj, več kot kdaj koli prej. V bistvu ne potrebuješ neke posebne veščine, tudi ti Instagram didžeji, ki sem jih omenil, morajo hodit v telovadnico, pa na manikire. Ohranjanje videza in statusa je prav tako delo, ampak je to napačno. Jaz verjamem, da če gredo mladi v studio in delajo dobro glasbo, jim bo to odprlo bolj kakovostna vrata in bodo imeli spoštovanje ljudi, ki so v tej industriji pravi. Na ta videz nobeden od nas starejših ne gleda z nekim odobravanjem. V resnici samo gledamo in smo tiho, ker moramo biti tiho, ker če bi povedali po resnici in s prstom pokazali, bi nas današnja občutljiva družba hitro izločila in bi ostali brez nastopov.

Prišli smo tako daleč s to našo pomehkuženo družbo, da niti mnenja več ne smemo povedati. Nobenega ne smeš več konstruktivno pokritizirati, ker te promotor ne bo več najemal, ker bo rekel, da si zavisten.

Koliko izkušenj imaš ti z mentoriranjem in učenjem drugih?

Med korono sem izobraževal producente z vsega sveta. Kar ene 20 študentov, če jim lahko tako rečem, je podpisalo svoje prve izdaje oz. tisti, ki so že imeli, so dobili bolj kakovostne založbe, tako da mi je bilo to zelo všeč. Ker je to obdobje minilo in ker želim delati v studiu, svojo produkcijo, na žalost nimam več časa, ampak moram reči, da me je to zelo napolnilo. Super je videti razvoj umetnikov, seveda tistih, ki so bili pripravljeni poslušat in se niso prišli s selfiji pohvaliti, da so eno uro delali z mano. Kar se pa tiče, da bi vzel kakšnega didžeja pod okrilje, pa vseskozi gledam in opazujem. Sam Wolf je eden izmed teh. On je prišel na prvo uro med korono in sem videl, da je samozavesten. Na tretjem srečanju mi je dejal `jaz bom izdal na 1605, pa če ti je všeč ali ne` (Umekova založba, op. a.) in sem se začel smejati. Res je potem izdal glasbo pri meni in zdaj imava ogromno komadov skupaj in tudi vrtiva skupaj. Fant je imel vizijo, je bil prepričan, a ni bil nadut, kar se dostikrat zgodi.

Imaš kakšno glasbeno izobrazbo, jo didžej sploh potrebuje?

Ni potrebna, mi je pa žal, da se teorije nisem učil. Nekaj sem poskušal, ampak nisem vztrajal. Klasična naučenost je včasih lahko tudi breme, saj se ljudi potem oprimejo nekih kalupov, ki jih oni učijo v glasbeni šoli. Mislim da je najboljša kombinacija, da se naučiš glasbene teorije in da te tvoja domišljija odpelje v ustvarjanje in ne preigravanje stvari, ki so že bile preigrane. Bolj pomembno se mi zdi, da to znanje izkoristiš za nekaj, kar še ni bilo slišano. Jaz ne rad slišim glasbenike, ki na polno preigravajo na klavirju stvari, ki so jih drugi preigravali, zato sem se tudi odločil za elektronsko glasbo. Mi imamo po njihovih besedah problem, ker nismo glasbeni izobraženi in nenehno ustvarjamo nekaj novega. To mene drži, nekaj novega. Naj poudarim, da je seveda klasično znanje absolutno priporočeno, prav tako igranje čim več inštrumentov, ampak da z njimi potem ustvariš nekaj novega, svežega.

Na uho nam je namreč prišlo, da te je Mia Guček učila klavir …

(dolg smeh) Res je. Fajn sva se imela, ona je pravi pedagog, ampak sem si potem rekel, kaj čem, saj v resnici tega ne bom rabil. V bistvu mi je žal in to je ta moment, ko si večkrat rečem, to mi vzame preveč časa, jaz bi bil raje v studiu. Ene stvari v življenju ukinem samo zato, da bi dobil uro in dve več na dan v studiu. Ampak sva se nasmejala.

Kako je sedaj ustvarjati glasbo, težje ali lažje kot včasih?

Če gledava samo glasbo je veliko lažje, ker včasih ni bilo interneta in smo kupovali ene mašine, za katere sploh nismo vedeli, kaj delajo in smo pritiskali gumbe toliko časa, da je nekaj uspelo in dobro zvenelo. S prijatelji, ki so dolgo časa delali, smo se pogovarjali, kako se dela in ugotavljali kako in kaj. Zdaj imaš pa računalnik, programe in ne moreš izbrati, ker je toliko tega. Greš na YouTube in vse pogledaš. Zato me včasih preseneti vprašanje kakšnega nadobudnega mladega producenta, `ej Uroš, kako to narediti`. O moj bog, tudi tako len, da ne moreš na YT pogledat, kako se to naredi. Jaz se še sedaj izobražujem, sem naročen na razne kanale in spremljam, kaj je novega, vse se najde.

Glasbe sicer ni težko izdati, je pa težje priti iz množice, ker je res poplava ene glasbe. Zaradi tega se je ustvarilo tudi veliko več žanrov, kot jih je bilo včasih. Sedaj imamo za vsako dlako ki se spremeni, nov podžanr in potem je tega res veliko.

Včasih si moral zbrat 30.000 mark, da si imel povprečen studio, si moral imeti službo, se vse sam naučiti in to je bil dolgotrajen proces. Pol leta smo čakali na izdajo vinil plošč, nato še enkrat toliko, da so ljudje spoznali in vrteli glasbo. Zdaj pa je to enostavneje, narediš, izdaš in že naložiš na distributorja in na obtočne programe. Tisti, ki je dober, najde svojo pot, ampak je pa teh več.

Kako intenzivno AI (umetna inteligenca) že in še bo vplivala na glasbeno industrijo?

Povsem. Že sedaj jo spreminja in jo je že spremenila. S kolegi imam o tem velikokrat debato in jim ni všeč, kar pravim. Danes je biti DJ res enostavno, zato nas je veliko. Računalnik bo, in se že dogaja, vdrl v programe in stvari delal bolje, kot jih delamo mi. Samo vprašanje časa je, kdaj se bo to zgodilo. Jaz imam v glavi dva scenarija. Ali dati računalniku oz. AI proti plačilu vse kar imam, da lahko obdela vse podatke in dela recimo Umek algoritem, ki bi ga bili na primer ljudje pripravljeni plačati v obliki naročnine ali pa zapreti `pipco` in ničesar ne izdati ter imeti ekskluzivno glasbo, ki bi jo vrtel samo na šovih ter tako ohranil ekskluzivnost.

Delati si utvaro, da smo tako dobri in nenadomestljivi, da nas AI ne more premagati, je zame zmotno, celo malo ignorantsko. Ampak taka je človeška narava, ljudje se imamo za več, kot v resnici smo.

Smo ena bitja, ki smo tukaj 80, 90 let, pa vmes naredimo še kaj pomembnega, da ne bo pomote. AI nas bo in že čita, točno ve, kaj hočemo in je tukaj. Brez debate.

Veliko ljudi pravi, da elektronska glasba nima duše, da to ni prava glasba. Kaj bi jim odgovoril?

To je strah. V današnji poplavi subžanrov, je elektronika najbolj inteligentna in `jazzy` glasba na svetu, ker sam računalnik omogoča nore stvari, ki jih živi glasbeniki ne morejo narediti in tudi obratno. Tisti, ki to pravijo, so v glavi zelo omejeni in še niso pregledali zadeve kot bi jo morali, da bi lahko podali objektivno mnenje, ne samo da slišijo dva bita.

Ti si imel, ko si začel, doma podporo družine in okolice. Jaz se npr. spominjam tvojega očeta, da je bil na rejvih, kar je bilo za tisti čas nenavadno?

Vem, jaz z očetom nisem v nekih dobrih odnosih. Moj oče je bil človek odprtega uma, svobodna oseba. Enkrat, ko je ugotovil, kdo sem, se je prikazal nazaj v moje življenje, sicer obrobno in površno. Potem sem ga zasledil na vseh žurih, kjer sem vrtel, kar je bilo smešno in zelo odbito. Očeta sicer ni bilo v mojem življenju, da smo si na jasnem.

Potem nisi nikoli živel v Grižah pri Žalcu, so to samo govorice?

Ne, moj oče je zapustil mamo, ko sem bil star 1 leto. Nazadnje sem ga videl, ko sem bil star 7 let in potem 14 let dolga pavza, ko nisem dobil niti čestitke za svoj rojstni dan. In potem se je pojavil v Ambasadi Gavioli, ko sem bil star 21 let in se hotel spoprijateljiti z mano, predvsem, ker je videl, da sem DJ. Nikoli nisva vzpostavila odnosa nazaj. Zelo čudno je, da se oče vrne nazaj zaradi slave, čuden priokus. O tem sicer še nikoli nisem govoril v intervjujih.

Torej je bila mama tista, ki ti je stala ob strani.

Z mamine strani sem imel veliko podpore in sva se pogovorila, ko sem pustil šolo. Bilo je težko, saj sem bil star 17 let in tega danes ne bi nobenemu svetoval. Ko bom imel otroke, bi zelo rad videl, da šolo končajo. Mislim, da ti šola ne da neke blazne specializacije, ti pa da splošno razgledanost in disciplino, da moraš npr. zgodaj vstati. Že to je dovolj v današnjem svetu, kjer ljudje niso točni, niti zanesljivi.

Takrat je bila moja ljubezen do glasbe enostavno toliko večja, da sem si izboril, da mi je mama dela eno leto pavze. Bil sem priden, moral skrbeti zase in plačevati stroške. Videla je mojo odgovornost in predanost ter me absolutno podpirala na moji poti. Hvala bogu se je to tako končalo, lahko se ne bi. Če ne bi toliko delal in bil predan, vprašanje kaj bi bilo.

Kakšno glasbo poslušaš, ko ne ustvarjaš, na primer med vožnjo, prav tako techno?

Ne, trenutno se v moji zbirki najde kar nekaj pop komadov, ki so mi prirasli k srcu. Tam notri se najde vse, Siddharta in Vlado Kreslin, velik razpon vsega, kar mi je všeč. Poslušam veliko elektronske glasbe, techna pa v glavnem ne poslušam, ker so že tako ali tako moji možgani v techno vpeti kar nekaj ur na dan. V avtomobilu poslušam veliko balkanske glasbe, ker jo posluša moja žena in se ne smem dotikat radia (smeh).

Ali je žena potem vseeno ljubiteljica techna, ali ga je vzljubila zaradi tebe?

Ne, Senka je ljubiteljica elektronske glasbe. V resnici je imela to prej rada, ampak je potem zašla tudi v jugo glasbo in zaradi tega posledično tudi jaz trpim (smeh).

Poleg glasbe in seveda žene Senke imaš še eno ljubezen, in sicer si strasten zbiratelj superg. Koliko jih imaš trenutno v omari, v ene intervjuju si dejal, da si jih imel tudi že po 600?

Zdaj sem jih nekaj pokupil, imam jih približno 20 več kot pred enim letom. Trenutno jih imam okrog 200, žena pravi, da jih je več, nisem štel. Na trg je prišlo nekaj super parov v povezavi NFT-jem in Nikom, ki sem ji moral imeti in sem hvala bogu do njih tudi prišel. Mladi slovenski in evropski preprodajalci superg so tako povezani z boti (spletne programske aplikacije op. a.), da sploh ne pridemo več v vrsto za superge, ki bi jih želeli imeti. Kot navdušenec nad kriptovalutami in temi novimi sistemi, sem sicer našel nove načine, kako priti do teh superg. Upam, da ta mladina še ne bo hitro ugotovila, kako.

Koliko si največ odštel za superge, če ni skrivnost?

To je pa skrivnost, definitivno.

Ljubezen do superg izvira iz košarke, ki so jo igral v mladosti?

Da, to je prišlo iz igranja košarke. Velika večina zbirateljev superg po svetu ima enako zgodbo, ko smo v mladosti igrali, si nismo mogli privoščiti Jordank. Ta želja se je potem zasidrala in ko sem imel priložnost služiti svoj denar, so bile superge na listi stvari, ki si jih bom kupil. In kasneje je prišla na pol obsesija.

Si kdaj razmišljal, da bi imel svojo znamko ali bil celo v pogovorih za kakšno sodelovanje?

Seveda, sem razmišljal, samo znamke, ki so meni všeč, so tako velike, da oni sodelujejo z velikimi imeni kot je Luka Dončić. Jaz sem za njih mali piškotek (smeh).

Potem imaš tudi Lukove superge?

Seveda, imam njegove prve Jordan 1, podpisane. Takoj ko so bile na voljo, sem jih seveda moral imeti v zbirki (smeh).

Kaj pa tvoje najljubše glasbeno sodelovanje, s kom bi si želel ustvarjati?

Jaz nenehno sodelujem z nekom, trenutno s Samom Wolfom, zdaj bom na primer s Heerhorstom in Dannyjem Avilo, v glavnem s fanti, ki so podobno misleči. Moj najboljši set po mnenju drugih je I love Techno, leta 2001, 2002. Sicer ne vrtim isto, kar sem takrat vrtel, ampak mislim, da drugi seti ne odstopajo tako zelo. Sodeloval sem na vseh festivalih, katerih sem si želel, najbolj pa mi je ostal v spominu Burning Man, ki v bistvu večjo težino dobiva s tem, kako tam je in kaj predstavlja. Tisti, ki imate čas in finančno možnost toplo priporočam, da se udeležite Burning Mana, ker se zna zgoditi, da vam bo za 0,001 % spremenil življenje in pogled na to, kaj ljudje počnejo v življenju.

Kaj pa sodelovanja s slovenskimi izvajalci?

Remiksal sem Siddharto, tudi za koga drugega pod kakšnim drugim imenom. Vsaj 15 slovenskih izvajalcev, me je prosilo za remiks, ampak sem odklonil. Ne zaradi tega, ker oni ne bi bili dobri, ampak enostavno zaradi inspiracije. Ko dobim nekaj v roke, ali dobim idejo v 15 sekundah ali je ne. Če me komad inspirira, je super in začnem takoj ustvarjati v glavi, če ne, je pa to mučenje. Ko delam glasbo, nočem da pride do stanja, da moraš nekaj na vsak način narediti, ker potem ne izpade dobro. Ko sem remiksal Siddharto, to ni bil nikoli problem, ker mi je tako zelo všeč.

Se kdaj naveličaš tega načina življenja, potovanja, glasbe? Imaš kdaj trenutek, ko si rečeš, da tega ne bi več počel?

To je skoraj vsakič, ko se usedem na letalo in grem v Ameriko (smeh). Nisem se naveličal vrteti glasbe. Ko grem v kabino za mešalko, je občutek isti kot takrat, ko sem bil mulc. Danes sem zamenjal tri letala, da sem prišel do Las Vegasa in me bo ta časovna razlika hecala kakšna dva tedna. Tega se pa človek resnično naveliča. Na začetku, ko si mlad, je to zabavno. Včasih bi se dobili s kolegi in se šli zabavat v kakšno od igralnic, uživali v noči, sedaj pa je to čakanje na nastop precej osamljeno, tega pa se naveličaš.

Ko se bom zadnjič usedel na letalo, bom zelo srečen, da ne bom več na letalu, pa hkrati najbolj nesrečen, ker ne bom več vrtel glasbe. Kdaj se bo to zgodilo, pa ne vem. Možno, da celo nikoli.

Ko sva že ravno pri letalih, v intervjujih si že razkril, da se zelo bojiš letenja. Kako potem premagaš ta strah?

Ta let na primer je bil izredno lep, brez turbulenc, zato potem ni nobenega problema. Kadar pridemo v neurja, tisto mi je pa zoprno in tega se še nisem navadil. Mi je seveda lažje kot včasih, ko sem bil na robu panike in je malo manjkalo, da ne bi začel noreti po letalu. Če je 10 od 10 panika, sem bil sam večkrat na 9,5 od 10 v glavi. Če je let miren, ni problema, ustvarjam glasbo in izkoristim čas za delo.

Kakšni pa so tvoji načrti za prihodnost, kar se glasbe tiče?

Plani so še vedno isti in se niso spremenili. Ustvarjati glasbo, vrteti po festivalih; nenehno sem aktiven v studiu ter na turnejah, skratka, uživati še naprej.