Vem. Res vem. Prepustiti se toku je nemogoče, vas bo veliko pomislilo. Imeti zastavljene cilje, slediti načrtom, imeti stvari pod nadzorom je tisto, kar ti daje občutek namena, smisla, varnosti. Prepustiti se toku je nepojmljivo in povsem nepredstavljivo, sploh za nas, obsedene z nadzorom.

Ker ta tok morda ne bo ravno miren. Pravzaprav zagotovo ne bo ves čas miren. Ta tok bo na določenih delih te reke, ki ji pravimo življenje, postal malo preveč buren za naš okus. Bo tako kot na raftingu na Soči, če ste že kdaj bili. Na tistih najbolj divjih odsekih. Kjer si res ne želiš pasti čez rob čolna v rešilnem jopiču, s čelado na glavi in ostalo zaščitno opremo.

Včasih so prav nenačrtovane stvari tiste najlepše

Ampak, ali ni smisel tega enega življenja, ki ga imamo, ravno v tem, da ga užijemo na polno? In kako ga bomo izkusili v vsem sijaju, z vsem lepim in manj lepim (kajti tako dobro kot slabo nas oblikuje v osebe, kakršne smo), če bomo ves čas živeli znotraj okvirjev, ki si jih postavimo sami? Če ne bomo podrli nobenega zidu sami pri sebi, premaknili nobene meje, premagali nobenega strahu, se potiskali proti limitam … Ja, ves čas se voziti po isti poti je resda dokaj varna možnost. Cesto že dobro poznaš. Lahko bi po njej vozil na pamet. Z zaprtimi očmi, kot rečemo figurativno. Ampak ta ena in ista pot sčasoma postane tako zelo poznana in domača, da je, če smo čisto iskreni, na neki točki že monotona.

Zakaj ne bi torej do cilja, kamor vozite, naredili kakšnega obvoza? Se zapeljali do njega po drugi, stranski poti, ki ponuja povsem nove, morda noro lepe, dih jemajoče razglede? Morda boste na tej poti spoznali nove ljudi, se od njih česa novega naučili in morda, samo morda, če boste dovolj pogumni, boste na tej poti spoznali tudi novo verzijo sebe.

Vse manj smo v stiku sami s sabo

Ne vem, kaj mislite vi, a meni se zdi, da smo vedno bolj zakoreninjeni v nekih ustaljenih miselnih, čustvenih in vedenjskih vzorcih. Sledimo nekim prepričanjem, zagovarjamo določena mnenja, verjetno večina nas že vrsto let ista. V kaosu vsakdanjika, kjer smo okupirani s toliko različnimi obveznostmi in igramo toliko različnih vlog, smo vedno manj v stiku sami s sabo. Tako s tem, kar čutimo v srcu, kot z mislimi, ki se nam oblikujejo v glavi.

Živimo hitro, vse bolj površinsko. Ni ne časa ne energije in pa, roko na srce, tudi ne poguma, zakopati se globlje vase. Ker nas je strah, kaj lahko tam najdemo. Ker se bojimo spoznanja, da morda pa smo se z leti, z življenjem in z izkušnjami vendarle spremenili. Da zagovarjamo malce drugačna stališča kot nekoč. Da so se nekatera naša mnenja spremenila. Da svet ni tako črno-bel, kot smo mislili pred desetimi, dvajsetimi leti. Ampak da je vmes veliko odtenkov sive. Celo mavrico lahko najdemo, ko se enkrat prebijemo skozi to sivino.

Za to, da se spoznaš v novi luči, je potreben pogum

Sama sem vse odtenke mavrice začela spoznavati šele v zadnjem letu. Ko sem končno nehala načrtovati vsako potankost v svojem življenju, ko sem se prisilila, da v določenih trenutkih in situacijah samo sem, brez plana A, pa za vsak slučaj še B in C, ko sem začela zaupati, da me bo življenje odpeljalo točno tja, kamor moram iti. Ko sem si dovolila čutiti vse – ne le tisto ‘prikladno’, kar me je navdajalo s prijetnimi oziroma, bolje rečeno, z znosnimi občutki, temveč predvsem vse tisto, kar sem se bala občutiti in sprejeti.

A ko sem enkrat zbrala pogum, stopila z zavore in se prepustila življenju … Oh, kaj vse se je v tem letu zgodilo! Kam vse me je odnesel tok. Koliko norih dogodivščin se je zvrstilo, celo takšnih, o katerih si niti v najbolj drznih sanjah nisem upala sanjati. Koliko krasnih ljudi sem spustila blizu, koliko novega sem se od njih naučila o sebi.

Pa da ne bo napačnih predstav … Nista se v tem letu, ko sem se prepustila toku, cedila le med in mleko. Niso vedno odmevali glasen smeh in kriki navdušenja. Bili so tudi izzivi, težki trenutki, boleča spoznanja. A zdi se mi, da je vse to del dozorevanja, neizogiben del odraščanja v osebo, kakršna sem zdaj. Saj poznate tisti že malce obrabljen rek, da brez dežja ni mavrice … Naj se sliši še tako za lase privlečeno in klišejsko, dejansko drži.

Čas praznikov je idealen za malce osebne generalke

Pred nami so božični in novoletni prazniki, ko se nam bo vsaj za kratek čas življenje morda malce umirilo. Ko si bomo lahko vzeli premor od hektike vsakdana in od tisoče obveznosti, s katerimi se sicer ukvarjamo. Ko bomo iz šeste prestave prestavili v drugo, nekateri pa bomo celo parkirali, izpregli in si polnili baterije celih 10 dni!

In prav zdaj imamo idealno priložnost, da nekaj časa namenimo ne le svojim bližnjim, ampak tudi sami sebi. Da razmislimo o stvareh, ki jih že dlje časa odrivamo stran. Da predelamo čustva, ki smo jih do zdaj raje pometali pod preprogo. Da se iskreno pogovorimo sami s sabo.

A v vsem tem bodite prijazni do sebe. Imejte se radi. In si čestitajte, ker ste do konca pripeljali še eno leto – sploh če ste v tem letu sami pri sebi (iz)borili kakšne bitke, za katere preostali svet niti vedel ni, in če ste v tem letu našli pot do nove, boljše verzije sebe.

Kolumne izražajo stališča avtorjev in ne nujno tudi uredništva Style.Over.Net.