Ko sem se februarja preselila v Amsterdam na nekajmesečno prakso, sem bila, naivno, polna pričakovanj. Novi začetki, nova kultura, romantične kolesarske steze, tulipani, kanali, občutek svobode v “najbolj odprtem mestu Evrope”. V teoriji. V praksi? No, realnost me je zadela hitreje kot leden veter ob reki Amstel.

Začelo se je z iskanjem stanovanja. Če sem kdaj mislila, da je Ljubljana draga, me je Amsterdam hitro postavil na realna tla. Garsonjera za 2000 evrov? Enosobno stanovanje za 3000 evrov, in to niti ne v strogem centru?

Na koncu sem si delila stanovanje s tremi cimrami, za “skromnih” 1250 evrov mesečno.

Vsaka posebej bi lahko imela svoje stanovanje v Sloveniji za ta denar. Ampak hej, v Amsterdamu se pač plača. Vse.

Najemnina pa ni bila edina stvar, ki me je presenetila. Dodaten šok me je doletel že takoj ob vstopu v stanovanje, ko sem ugotovila, da je termostat nastavljen na 17 stopinj. Ja, prav ste prebrali.

V tistem trenutku sem pomislila, da je morda katera od cimer napačno nastavila temperaturo ali da gre za kakšno tehnično napako. Ampak ne, v Amsterdamu je to povsem običajno.

Tudi pisarne niso izjema, spoznala sem namreč ljudi, ki so delali v pisarnah, kjer je bilo pozimi zgolj 16 stopinj. Sama sem imela “srečo”, da se je naša pisarna nahajala v mansardi, kjer je bilo prijetnih 21 stopinj, kar so oni poimenovali “luksuz”. In dodajmo k temu še dejstvo, da so njihove opečnate stavbe skorajda brez izolacije.

Takrat me je zadelo, kako so nam v Sloveniji takšne stvari samoumevne, v Amsterdamu pa moraš za prijetno bivanjsko temperaturo plačati skorajda luksuzno ceno.

Zato ni nič nenavadnega, da so Nizozemci razvili kulturo varčevanja s toploto, kjer raje spijo pod dvema odejama in v puloverjih, kot pa da bi za ogrevanje plačali dodatnih 300 eur mesečno. Za njih je to namreč vprašanje zdrave pameti in varčevanja.

In čeprav se vse to sliši kot groteskna realnost, hitro postane jasno, da Amsterdam ni le mesto kanalov in tulipanov. Je tudi mesto, kjer te mraz in visoke cene spomnijo, da življenje ni vedno tako romantično, kot si ga predstavljamo.

In prav takšen občutek me je prevzel tudi med enim večernim obiskom bara. S prijateljico iz Amerike sva naročili koktajla, vsak je stal 14 eur. Malo luksuza si pač lahko privoščim, sem si mislila.

Nato je natakar prinesel še skodelico arašidov, brez besed in z nasmeškom. “Kako prijazno,” sem pomislila. Ko pa sem dobila račun, sem opazila, da so mi za arašide zaračunali dodatne štiri evre. Resno? Toliko o nizozemski prijaznosti – zaračunajo ti še gesto.

Vsi, ki mi rečejo, da so Nizozemci odprti, verjetno mislijo na njihovo toleranco do drog in rdeče četrti. A kar zadeva medosebne odnose, je realnost precej hladna. Medtem ko mi domača kultura še vedno pomeni, da ti ob obisku nekdo vsaj ponudi kozarec vode (če že ne cel obrok), tam pogosto ostaneš brez gostoljubja.

Pravi vrhunec pa je bil, ko mi je znanec povedal, da je prespal pri prijatelju, ki mu je zjutraj poslal Tikkie (kar je njihova različica Flika) za 3 evre. Ker je pojedel jogurt in porabil nekaj WC papirja.

Ampak hej, meni so govorili, da je to civilizacija. Moderna družba, ki naj bi nam bila vzor. No, jaz sem bila tam na neplačani praksi, dobivala sem zgolj Erasmus štipendijo, ki ni pokrila niti najemnine, kaj šele vsega ostalega. V službi sem delala 8 ur dnevno, vsak dan, brezplačno.

V Sloveniji bi ti vsaj skuhali kavo. Tam pa sem ob koncu prakse dobila šopek tulipanov in čokolado. Lepa gesta, če ne bi vmes skorajda pregorela.

Kljub temu … in ja, res kljub vsemu, ima Amsterdam nekaj. Nek poseben čar, ki se ga ne da popolnoma opisati. Morda je v svetlobi, ki pada na kanale ob sončnem zahodu. Morda v pogovorih, ki sem jih imela. V teh nekaj mesecih sem spoznala ljudi, ki so postali del mojega življenja, in za to sem izredno hvaležna.

In ne me narobe razumeti, Nizozemci imajo veliko stvari, ki jih lahko občudujemo in se od njih naučimo, predvsem kar se tiče organiziranosti, natančnosti in spoštovanja pravil. A kar se tiče topline, pristnosti in tiste male človeške geste, ki jo imamo doma, je tam pogosto precej bolj hladno.

Ta izkušnja pa me je naučila ceniti prav to – toplino ljudi. To, da ti nekdo skuha kavo, ne zahteva Tikkija za jogurt in ti ob obisku ponudi hrano. Da te v službi vprašajo, kako si.

In čeprav Slovenija ni popolna, in ja, včasih zna biti tudi zaprta in omejena, smo si ljudje bližje. Morda smo res počasni, morda smo včasih res preveč “balkanski”, a imamo toplino. Imamo srce. Ne pošiljamo Tikkijev za zajtrk, ampak skuhamo kavo in vprašamo “Boš še kaj pojedel?” In to, dragi moji, je tisto kar resnično šteje. Ne izgubimo tega.

In če vprašaš mene, jogurt raje delim, kot da ga zaračunam.