Ko gledamo ljubezenske ali intimne prizore v filmih in serijah, se le redko vprašamo, kako so bili posneti, še redkeje pa, kakšen vpliv imajo na nas. A dejstvo je, da to, kar gledamo na zaslonu, močno vpliva na to, kako si predstavljamo bližino, odnose in komunikacijo tudi v naših vsakdanjih življenjih.
Ena ključnih oseb, ki je to področje profesionalizirala in postavila nove etične standarde, je koordinatorka za intimnost Ita O’Brien, avtorica t. i. Intimacy on Set Guidelines, smernic, ki jih danes uporabljajo vodilne svetovne produkcije.
Ob izidu svoje knjige Intimacy je O’Brien na platformi NET-A-PORTER, v rubriki Incredible Women, zapisala razmislek o tem, kako pomembno je njeno delo tudi izven snemalnih prizorišč. Serije kot Normal People, Sex Education in I May Destroy You namreč niso le zabavna vsebina – postale so tudi del širšega pogovora o soglasju, čustveni odprtosti in mejah.
Učitelji in terapevti opažajo, da so takšni prizori lahko zelo uporabni pri delu z mladimi. Pomagajo odpirati pogovore o tem, kako izgledajo zdravi odnosi, kjer sta prisotna spoštovanje in komunikacija ter kjer si partnerja zaupata in znata jasno izraziti svoje meje.
Vse to pa so stvari, ki jih v resničnem življenju pogosto ni tako enostavno prepoznati ali o njih govoriti.
Načrtovanje intimnih prizorov je ključnega pomena
Velik mit, ki ga O’Brien razbija, je tudi ta, da mora biti ljubezen ali spolnost na zaslonu “naravna” ali “spontana”, da deluje prepričljivo. V resnici pa je, tako kot pri plesu ali borbenih prizorih na zaslonu, tudi tukaj potrebna natančna koreografija.
Ko igralci vedo, kaj se bo zgodilo, se lahko sprostijo in vlogo odigrajo bolj prepričljivo, brez nelagodja ali dvomov. Tako nastanejo prizori, ki so ganljivi, močni in, kar je najpomembnejše, iskreni.
V seriji Normal People so tako ustvarili prizore, ki spolnosti niso prikazovali kot senzacijo, temveč kot nekaj globoko človeškega, kot izmenjavo čustev in ranljivosti.
V seriji I May Destroy You pa so na zelo občutljiv način odprli teme, kot so zloraba, nasilje in izguba nadzora, ne da bi pri tem ponovno ranili tiste, ki so sodelovali pri projektu.
O’Brien v knjigi poudarja tudi, da so načela, na katerih temelji intimna koreografija, univerzalna: soglasje, komunikacija, jasnost in zaupanje. Gre za pristop, ki presega oder ali kamero in postaja vedno bolj aktualen tudi v vsakdanjem življenju.
Prepričana je, da vsak odnos, naj bo romantičen, prijateljski ali ustvarjalen, temelji na sposobnosti, da znamo začutiti lastne meje, jih izraziti ter jih nato tudi spoštovati pri drugem.
Živimo namreč v svetu, kjer nas vsak dan obkrožajo podobe, ki oblikujejo naš pogled na ljubezen, spolnost, telo in odnose. Zato je pomembno, da se vprašamo, kdo te podobe ustvarja in s kakšnim namenom.
Dolga desetletja so bili intimni prizori posneti skozi t. i. moški pogled, kar je pogosto vodilo do popačenih predstav o ženskosti, poželenju in soglasju. Z novimi pristopi pa se vrača moč tudi igralkam, ustvarjalkam in gledalkam.
O’Brienino delo je v tem pogledu prelomno. Ne le zato, ker omogoča varnost in spoštovanje znotraj industrije, ki je dolgo tolerirala zlorabe, temveč tudi zato, ker skozi skrbno in zavestno ustvarjanje odpira prostor za globljo, bolj prisotno in bolj človeško izkušnjo intimnosti, tako na zaslonu kot zunaj njega.
