Villa Troglodyte je rezidenca, ki je dobesedno izklesana v živo skalo ter je dokaz, da lahko sodobna arhitektura biva v simbiozi z naravo brez kompromisov pri estetiki, udobju ali trajnosti.
Ustvaril jo je vizionarski arhitekt Jean-Pierre Lott iz Atelierja Raymond, njena zasnova pa temelji na t. i. posebnem pristopu, kjer se ne gradi nad naravo, temveč iz nje.
Namesto klasičnega gradbenega posega so arhitekti prostor izdolbli iz obstoječe kamnine in tako ustvarili ambient, ki ni vsiljen, temveč organski. Skozi razpoke v skali se prelivajo naravni žarki svetlobe, prostori dihajo z okoljem in iz kamna raste dom.
Vhod v vilo je skoraj simboličen. Ozka pot in most vodita skozi razpoko, ki se odpre v prostorno notranjost z osrednjim atrijem in podzemnim bazenom. Ti prostori niso postavljeni v skalo in hkrati delujejo, kot da so iz nje nastali.
Pet ravni miru in svetlobe
Hiša je razporejena na pet nadstropij, vsako s svojo funkcijo in subtilno povezanostjo s preostalimi prostori. Najnižja raven gosti bazen, ki se blešči kot podzemno jezero in obiskovalce vabi, da v njem zaplavajo.
V višjih nadstropjih najdemo dnevne prostore, jedilnico in kuhinjo, še višje pa zasebne spalnice, vse z izjemnimi pogledi, uokvirjenimi skozi naravno oblikovane odprtine.
Povezave med nadstropji niso agresivne (mehka svetloba, steklena dvigala in stopnice ustvarjajo vtis lebdenja, ne gibanja). Prostorska dinamika ne sledi klasični logiki in deluje skoraj kot tok misli ali meditacije.
Trajnostna filozofija, vtkana v vsako odločitev
Villa Troglodyte je estetski projekt in eksperimentalni model trajnostnega bivanja. Celoten sistem deluje energetsko izjemno učinkovito, vse od naravnega prezračevanja, geotermalnega ogrevanja, zbiranja deževnice do recikliranja vode in drugih virov.
Izbor materialov prav tako sledi naravnim načelom. Tam lahko najdemo lesene pode iz recikliranih materialov, apneni zaključki sten, izolacija iz naravne plute in beton z nizkim ogljičnim odtisom. Vsaka odločitev v tem projektu je premišljena ter je v službi okolja in dolgoročne trajnosti.
Estetika tišine in luksuza
Notranjost ni razkošna na klasičen način, temveč govori jezik miru, tišine in premišljene elegance. Mehke krivulje, naravni materiali in izbrana svetloba ustvarjajo vtis, da hiša ni zgrajena, ampak najdena sredi narave. V vsakem prostoru je občutek skromne veličine, ki vabi k umiritvi in refleksiji.
Projekt je bil ob dokončanju ocenjen kot eden najambicioznejših zasebnih arhitekturnih podvigov v Monaku. Njegova ekskluzivnost ni le v lokaciji ali uporabljenih materialih, temveč v tem, da je skoraj nemogoče ustvariti njegov duplikat.
Vsak kotiček se odziva na specifično geologijo terena, kar mu daje pečat neponovljivosti in luksuza, ki ga ni mogoče replicirati.
