Včasih gre za majhno pozabljivost, na primer da spregledamo pomemben mejl, drugič za večji spodrsljaj, kot je napačno pripravljen projekt ali zamujen rok. Ob takih trenutkih marsikomu poskoči srce, občutek krivde pa se hitro zapiše v našo samozavest.

A resnica je, da so napake sestavni del dela in življenja. Ključno je, kako jih sprejmemo, kako odreagiramo in kakšne korake naredimo, da jih popravimo. Prav to pogosto loči dobrega sodelavca od tistega, ki zna izstopati in graditi zaupanje v kolektivu.

(Ne)učinkovita komunikacija

Velikokrat težave nastanejo že pri komunikaciji. Pogosto predpostavljamo, da je sogovornik razumel naše navodilo točno tako, kot smo ga imeli mi v mislih, a se v praksi izkaže, da smo si stvari razlagali popolnoma različno.

To povzroči napake, ki bi jih lahko preprečili, če bi si vzeli čas za dodatno vprašanje, za ponovitev informacij ali preprosto za aktivno poslušanje. Komunikacija na delovnem mestu namreč ni samo prenos besed, temveč tudi preverjanje razumevanja.

Bolje je, da enkrat več postavite vprašanje in razjasnite dvome, kot da teden dni kasneje razlagate, zakaj naloga ni opravljena tako, kot bi morala biti.

Velika pričakovanja

Drug pogost izziv so nerealna pričakovanja. V službi se pogosto zgodi, da si sami sebi naložimo preveč, ker želimo biti opaženi in dokazati svoje sposobnosti. Pričakujemo, da bo šef pohvalil naš trud, ali da bo napredovanje prišlo samo od sebe, če bomo dovolj predani.

Ko se to ne zgodi, se hitro pojavita razočaranje in občutek, da nas ne cenijo. A pogosto težava ni v tem, da delo ni opazno, temveč v tem, da smo o svojih željah in ciljih premalo jasno spregovorili.

Tudi nadrejeni ne morejo brati misli, zato je pogovor o pričakovanjih in možnostih vedno boljša pot kot tiho nezadovoljstvo.

Moj način ni vedno najboljši

Veliko težav na delovnem mestu izhaja tudi iz tega, da želimo stvari početi po svoje. Vsak ima svoj stil dela, a v vsakem kolektivu obstajajo določeni procesi in pravila, ki jim je treba slediti.

Če jih ignoriramo, se hitro pojavijo neskladja, podvajanje dela ali celo napake, ki vplivajo na celoten tim. Če smo prepričani, da imamo boljši način, je vedno prostor za predlog in pogovor. Tako lahko skupaj s sodelavci izboljšamo delovni proces, ne da bi ogrozili zaupanje ali ustvarili kaos.

Strah pred vprašanji

Še ena past, v katero hitro pademo, je tišina iz strahu. Ko nečesa ne razumemo ali se ne strinjamo, se pogosto bojimo oglasiti, da ne bi izpadli nesposobni. Toda s tem si naredimo več škode kot koristi.

Nerazčiščene stvari se prej ali slej pokažejo kot težava, pogosto večja, kot bi bila na začetku. Iskrenost in pravočasno vprašanje sta vedno boljša kot molk. Vsak šef bo raje slišal vprašanje, kot pa da mora kasneje popravljati napačno opravljeno delo.

Kako ukrepati, ko gre kaj narobe

Ko pa se napaka že zgodi, je najpomembnejše, da jo znamo priznati in hitro ukrepati. Prevzemanje odgovornosti je prvi korak, saj izgovori in prelaganje krivde na druge samo slabijo zaupanje.

Naslednji korak je iskanje rešitve. Če napake ne moremo popraviti sami, je prav, da prosimo za pomoč ali povratno informacijo. Tako pokažemo, da smo pripravljeni sodelovati in da nam je mar za rezultat.

Tretji korak je ukrepanje. Potrebno je čim prej popraviti, kar je mogoče, ter se iz napake nekaj naučiti. Dolgoročno pa je najpomembnejše, da ohranimo konstruktiven odnos do sebe in drugih. Napake niso razlog za občutek manjvrednosti, ampak priložnost, da rastemo in izboljšamo svoje delo.

Vsako delovno okolje je prostor, kjer so napake neizogibne. A ravno način, kako jih obvladamo, pokaže, kdo smo kot sodelavci in kot ljudje. Če znamo priznati spodrsljaj, se iz njega nekaj naučiti in s tem pridobiti zaupanje, smo naredili več, kot če bi skušali dokazovati, da se nikoli ne zmotimo.