Ca’n Gallineta, projekt arhitekturnega studia OAM, ni le sodoben dom, temveč premišljen dialog med otoško tradicijo in sodobnimi potrebami.
Hiša ne izstopa z glasnim razkošjem, temveč s subtilno harmonijo, ki odseva v vsaki liniji, v vsakem materialu in v načinu, kako se zlije z okoliško krajino. Na prvi pogled se zdi, kot da je vedno bila tam, kot da se je organsko rodila iz tal, ki jih obdaja.
Spoštovanje krajine kot osnovno pravilo
Zasnova hiše je izhajala iz jasnega prepričanja, da arhitektura ne sme dominirati nad naravo, temveč se mora vanjo vtkati. Parcela je razpotegnjena in rahlo nagnjena, kar so arhitekti spretno uporabili v prid hiši.
Postavili so jo na višji del zemljišča, z glavno fasado obrnjen proti jugu. S tem so omogočili, da notranjost ves dan preplavlja sončna svetloba, hkrati pa so se izognili nepotrebnim zemeljskim posegom, ki bi porušili naravno topografijo.
Posebno pozornost so namenili tudi vetrovom, ki so na otoku pogosto močni. Severna in zahodna stran hiše imata manj odprtin, medtem ko so na južni strani zasnovali široke pergole, ki ustvarjajo senco in zmanjšujejo segrevanje prostorov v vročih mesecih.
Obdana z listopadnimi rastlinami, hiša pozimi prejme več svetlobe, poleti pa se zaščiti pred pripeko. Takšni detajli niso le funkcionalni, ampak dokazujejo, kako tesno je arhitektura povezana z ritmi narave.
Tradicija kot navdih za sodobnost
Navdih za Ca’n Gallineto prihaja iz tradicionalnih majorških hiš, ki so bile stoletja grajene z mislijo na preprostost in uporabnost. Arhitekti so te elemente na novo interpretirali: kamniti zidovi, pergole, kamnite robnike in ponavljajoče se strukture, ki so nekoč oblikovale kanale za namakanje.
Namesto da bi jih posnemali, so jih preoblikovali v sodobno, skoraj minimalistično geometrijo. Rezultat je hiša, ki se ne odreka modernosti, a v sebi še vedno nosi duh otoka.
Prostorska zasnova temelji na pravokotnih volumnih, med katerimi se odpirajo notranja dvorišča. Ta ”razbitost” stavbe ustvarja občutek intimnosti, čeprav je hiša sama po sebi prostorna.
Dvorišča povezujejo različne funkcionalne sklope (bivalne prostore, spalnice, tehnične dele) in hkrati zagotavljajo, da je vsak kotiček hiše povezan z zunanjostjo. To je reinterpretacija starih sredozemskih hiš, kjer so dvorišča bila srce doma.
Notranjost, ki govori z mirnostjo
Ko vstopimo v Ca’n Gallineto, nas najprej prevzame občutek miru. Notranjost ni oblikovana zato, da bi očarala z dekorjem, temveč da bi dala dihati prostoru in človeku. Barvna paleta je nevtralna in izbrana z občutkom: peščene in kamnite barve se povezujejo s sivimi in toplimi belimi odtenki.
Namesto kontrastov hiša stavi na kontinuiteto, ki ustvari občutek povezanosti s pokrajino. Stropi so obloženi s trstiko, kar prostoru daje teksturo in toplino, hkrati pa izboljšuje akustiko. Stene iz apnene malte dihajo in uravnavajo vlago, kar je ključno v sredozemskem podnebju.
Pohištvo je večinoma po meri izdelano iz lokalnega lesa, keramika in tekstil pa prihajata od majorških rokodelcev. Vsak predmet v prostoru ima svojo zgodbo in je premišljeno izbran, da podpira idejo, da dom ni zbirka stvari, temveč prostor za življenje.
Trajnost kot filozofija
Ca’n Gallineta je zasnovana kot dom, ki se zaveda svojega okoljskega odtisa. Trajnost ni tukaj modna oznaka, temveč temeljna filozofija. Arhitekti so uporabili lokalne materiale, kot so kamen in apnenec, pri čemer so deloma uporabili kar zemljo z gradbišča.
Stene so zgrajene iz lahkega celičnega betona, ki zagotavlja odlično izolacijo in hkrati zmanjšuje porabo energije. Strehe so prekrite z izolacijo iz posušene morske trave, ki je naraven in obnovljiv material ter učinkovito ščiti pred vročino.
Poleg pasivnih rešitev, kot so orientacija, pergole in zasaditve, so vgradili tudi aktivne sisteme, ki zmanjšujejo porabo energije. Mednje sodijo prezračevanje z rekuperacijo, učinkovite ogrevalne sisteme in materiale z nizkim ogljičnim odtisom. Tako je nastala hiša, ki ne živi proti naravi, temveč skupaj z njo.
