To, da se Julia Kaja Hrovat ozira po preteklosti ni naključje, saj ji je bilo brskanje po policah v iskanju zgodovinskih kosov položeno v zibko. Nikoli namreč ni prisegala na hitro modo, vedno se je raje, tudi zaradi zanimanja mame Barbare, spuščala v odnos z vintidž modo.

Ker se kot krativna oseba nenehno spreminja in tudi adaptira okolju, se ni za čuditi, da se zaenkrat poslavlja od modnih pist. To pa ne pomeni, da je z njimi zaključila. Čuti, da je v njen domišljijski svet zapihal nov veter. Takšen, ki nosi spremembe.

Na ljubljanskem tednu mode smo videli tvojo novo kolekcijo, ki si ji kot ponavadi pospremila z odlično zgodbo. To oziranje na preteklost naše dežele je že od nekdaj tvoja iztočnica, mar ne?

Res je – moje kolekcije vedno spremlja zgodba iz slovenske kulturne dediščine, saj želim vse te zanimive pripovedi deliti z drugimi. Mislim, da imamo v Sloveniji res bogato dediščino – ne le v simboliki, temveč tudi v legendah in mitologiji.

Skozi modo skušam te zgodbe preoblikovati in jih približati sodobnim ljudem. Morda pa z njimi koga tudi navdušim, da se sam začne zanimati za našo preteklost.

Tokrat smo spoznali legendo Veronike. Kdo je bila Veronika?

Legenda o Veroniki govori o lepi in ošabni grofici z Malega gradu nad Kamnikom, ki je imela ogromno bogastvo, a ga ni želela deliti z ljudmi. Ko so jo prosili za pomoč, je rekla, da se raje spremeni v kačo – in se je res. Sama se je zaklela in spremenila v pol žensko, pol kačo. Po izročilu naj bi še danes varovala svoj zaklad in čakala na odrešitev.

A moja Veronika je drugačna. Ni več ujetnica svoje ošabnosti, temveč ženska, ki je skozi samoto in notranji boj prepoznala svojo moč. Preobrazila se je in danes pogumno, mehko in sijoče stopa po ulicah kot Veronika sodobnega časa.

Ni več tista, ki se boji ali skriva, ampak je močna, ženstvena, svobodna in drzna. Je Veronika, ki postavlja zrcalo sodobnemu času, saj bogastvo ni vredno prekletstva.

Naznanila si, da je ta kolekcija tudi zadnja, ki jo bomo videli na Ljubljanskem tednu mode. Zakaj si se odločila za tak korak?

Tako kot se razvijamo, rastemo in spreminjamo sami, se razvija tudi moja blagovna znamka JKH identity, saj raste skupaj z menoj. Odločitev, da je to zadnja kolekcija, ki jo bom predstavila na Ljubljanskem tednu mode, je rezultat razmisleka o tem, kam želim znamko usmeriti v prihodnje.

Menim, da navdušenje in evforija okoli tednov mode počasi pojenjata – ne le pri nas, temveč tudi v tujini.

Vedno več blagovnih znamk išče nove, bolj osebne in avtentične načine predstavitve, kjer lahko izrazijo celostno zgodbo znamke, ne le sezonske kolekcije.

Ko pravim, da je to “zadnja kolekcija”, imam v mislih predvsem to, da bo zadnja v takšni obliki – kot celostna modna revija s pripovedjo, avtorskimi vzorci, rekviziti in tistim “igrivim” momentom na pisti.

Kaj lahko potemtakem pričakujemo?

To nikakor ne pomeni, da se od mode poslavljam. Nasprotno, sledi prestrukturiranje znamke. JKH identity bom razdelila v manjše kapsulne linije, z večjim poudarkom na zgodbah, ki stojijo za avtorskimi vzorci.

Dodala bom interaktivne izdelke za otroke, skozi katere se bodo lahko spoznavali s slovensko kulturno dediščino, ter kolekcijo za dom – JKH home, ki jo po malem razvijam že nekaj sezon in si želim, da zdaj zaživi v polnosti. Tekstil za dom je moja velika strast in naravni korak v širitev znamke.

Ljubljanski teden mode je pomemben in kakovosten dogodek, ki slovenskim oblikovalcem omogoča, da vsaj enkrat na leto predstavimo svoje delo širši javnosti. A realnost je taka, da v Sloveniji teden mode deluje nekoliko drugače kot v tujini.

Pri nas gre večinoma za butične znamke, dogodki pa so po svoji naravi bližje sejemski predstavitvi kot klasičnemu »fashion weeku«.

V čem se najbolj razlikujemo od tujine?

Na revijah večinoma sedi končni kupec, zato oblikovalci pogosto predstavljamo aktualne kolekcije, ki so takoj na voljo, in ne tistih za prihajajočo sezono – preprosto zato, ker naš kupec ne bo oktobra kupil obleke, ki jo bo lahko oblekel šele aprila.

V našem prostoru tudi ni sistemsko vzpostavljenih “buyerjev”, torej trgovcev, ki bi na modnih revijah naročali kolekcije za svoje butike, kot to počnejo v tujini. Večina nas zato ne deluje po sistemu B2B, temveč neposredno s končnim kupcem.

In kar pogosto ostane spregledano – za večino slovenskih znam stojimo oblikovalci sami. Poleg šivilj, brez katerih ne bi šlo, večinoma sami vodimo celotno znamko: od oblikovanja, razvoja kolekcij, nabave materialov, trženja, fotografiranja, urejanja spletnih strani, prodaje, stika s kupci do promocije na družbenih omrežjih.

Nimamo velikih ekip, med katere bi se porazdelila količina dela, zato vsaka odločitev o smeri znamke zahteva veliko razmisleka in tudi poguma.

Moja odločitev o prestrukturiranju ni rezultat utrujenosti ali nehvaležnosti, temveč želja po več svobode in avtentičnosti. Želim si, da JKH identity zaživi bolj samosvoje – v novih formatih, z bolj poglobljenim stikom z ljudmi in z močnejšo digitalno prisotnostjo.

Nova struktura mi bo morda odprla tudi vrata v tujino, saj si želim, da se zgodbe, ki jih pripovedujem skozi vzorce in tekstil, razširijo širše in da pokažem, da je slovenska dediščina lahko sodobna, lepa in “kul”.

Moja misija ostaja enaka: da bi vsak Slovenec imel doma vsaj en kos moderne slovenske dediščine v tekstilu – nekaj, kar nosi našo zgodbo, našo identiteto in naš ponos.

In če mi ob tem uspe navdušiti tudi tujce nad našo bogato kulturno zapuščino, potem vem, da sem na pravi poti.

To, da trenutno zaključujem poglavje modnih revij, ne pomeni, da jih v prihodnje ne bo več. Morda se k njim vrnem v novi, drugačni obliki. Takšni, ki bo odražala mojo rast in razvoj znamke.

Preprosto čutim, da je ta korak nujen, tako za mene kot ustvarjalko kot za JKH identity, da lahko narediva korak naprej.

Roki, ki te hranita sta dobesedno pritrjeni na tvoje telo in ne dolgo nazaj te je doletela bolezen, ki si jo sicer uspela uspešno obvladati, ampak ali je ta življenjska preizkušnja vplivala na prihodnost tvojega dela?

Bolezen, s katero se soočam, je precej nepredvidljiva. Trenutno jo uspem držati pod nadzorom, a nikoli ne vem, kako se bom počutila jutri. Za nekaj časa sem morala popolnoma upočasniti tempo in se ustaviti – čeprav morda od zunaj ni tako videti.

Danes delam po svojih zmožnostih, z veliko mero posluha do telesa in sebe. Pri tem imam ogromno pomoči in podpore svojih najbližjih in šivilje, brez katerih znamka verjetno ne bi mogla obstajati več v tej obliki.

Vsak pretiran stres ali adrenalin lahko sproži simptome, zato je tudi odločitev o prestrukturiranju znamke deloma povezana s tem. Zdaj se zavedam, da delo, pa naj ga imam še tako rada, ne sme iti na račun zdravja.

Ta izkušnja me je naučila ceniti življenje na povsem drugi ravni – razumeti, kdaj se moram ustaviti in si vzeti čas zase.

Bolezen sem sprejela kot del sebe. Je tu, in verjetno bo vedno, a sem se naučila, kako z njo živeti – ne proti njej. In morda prav zaradi tega danes ustvarjam bolj mirno, bolj iskreno in še bolj s srcem.

Si večkratna zmagovalka, tvoje kolekcije pritegnejo tako strokovnjake, kot tudi modne navdušence. Je kljub prepoznavnosti težko služiti vsakdanji kruh, če si oblikovalec pri nas?

Nobeno delo ni lahko, še posebej ne samostojna pot in to v svetu mode. To pot sem si izbrala sama in vesela sem, da sem že zelo zgodaj vedela, s čim se želim ukvarjati in s čim si želim služiti kruh. A iskreno – ni lahka pot. Včasih imaš občutek, da moraš nenehno plavati in se vmes naučiti tudi dihati pod vodo.

Če se ne predstavljaš tu in tam, ne pojavljaš na dogodkih, ne ohranjaš stikov s kupci in mediji, te ljudje hitro pozabijo.

Nenehno iščem tudi nove načine promocije in prodajnih poti. Poleg JKH identity idejno vodim tudi projekt Vili Van Style, ki ob pravi volji, energiji in priložnosti zaživi v različnih oblikah. Začel se je precej spontano – s prijatelji smo pred leti prijavili idejo o mobilni butični trgovini slovenske mode, jo prijavili na razpis, ga dobili, kupili kombi in se odpravili na pot po Sloveniji.

Ko pogledam nazaj, se mi zdi precej noro, a hkrati čudovito obdobje. Letos nas je projekt popeljal celo do fizične trgovine – tri mesece smo imeli priložnost ustvarjati pop-up butik v Kopru, kar je bila izjemna izkušnja.

Res je, da je slovenski trg majhen, prav tako kupna moč ljudi, a ob vsem tem vztrajnem gibanju in ustvarjanju vsako leto znova spoznavam, da še vedno obstaja veliko ljudi, ki me šele zdaj odkrivajo.

To pomeni, da trg ni tako nasičen, kot se včasih zdi, in da še vedno obstaja prostor za rast – če delaš iskreno in z ljubeznijo.

Koliko si odvisna od medijske podpore in podpore vseh, ki se pri nas ukvarjajo z modno industrijo? Ali delajo po svojih najboljših zmožnostih ali je še prostor za izboljšavo?

Zelo sem odvisna od medijske podpore – pravzaprav mislim, da smo vsi oblikovalci. Res je, da nam danes tehnologija omogoča veliko samostojnosti in prepoznavnosti preko spleta ter družbenih omrežij, a še vedno največjo težo nosijo medijske objave in omembe.

Veliko ljudi za blagovno znamko izve prav prek takih objav – včasih takoj, včasih z zamikom, ko mi kdo reče: “Joj, o vas smo pa brali …”

V zadnjih letih opažam, da se mediji v slovenskem prostoru žal nekoliko manj zanimajo za modo kot nekoč. Upam, da se bo ta trend obrnil, saj je medijska prisotnost za nas, ki delujemo v majhnem okolju, ključnega pomena.

Ne gre zanemariti niti modnih blogerjev in vplivnežev na družbenih omrežjih. Njihov vpliv je danes izjemno močan in lahko veliko pripomore k prepoznavnosti domačih blagovnih znamk. A iskreno – zdi se mi, da je pri nas le peščica tistih, ki to počnejo res načelno in pristno, iz ljubezni do slovenske mode in ne zgolj zaradi sodelovanj.

Takih, ki resnično razumejo pomen podpore lokalnim ustvarjalcem, je žal še vedno premalo.

Veliko vlogo imajo tudi ljudje in projekti, ki se trudijo promovirati slovensko modo, modne revije, showroomi, razstave in butične trgovinice. Takšni projekti so za nas res dragocene platforme: omogočajo nam, da se predstavimo širši publiki, in nam hkrati nudijo oporo ter celovit okvir predstavitve – od modnih revij do sejmov ali prodajnih prostorov.

Verjamem, da vsi, ki delujejo v naši modni industriji, delajo po najboljših močeh. Organizacija tovrstnih dogodkov nikakor ni mačji kašelj – zahteva veliko energije, sredstev in volje.

A kot pri vsakem ustvarjalnem delu, je vedno prostor za izboljšave, predvsem skozi medsebojno poslušanje in sodelovanje. Samo tako lahko kot skupnost rastemo in dvignemo slovensko modo na višjo raven.

Rojevajo se tudi nove generacije oblikovalcev in veliko jih je, vsi pa ne morejo uspeti. Kaj se zgodi s tistimi, ki se ne znajdejo ali pa ne najdejo svojega občinstva? Te je bilo na začetku poti tega strah?

Res je, danes je na modni sceni veliko novih, mladih oblikovalcev, kar je čudovito videti. Vsaka nova generacija prinese svež pogled, energijo in ideje. Kaj se zgodi s tistimi, ki se ne znajdejo ali ne najdejo svoje publike, težko rečem – verjamem pa, da si vsak na koncu poišče svojo pot. Mnoge z veseljem spremljam in me res veseli, ko jih vidim, da vztrajajo tudi leto, dve, tri po svoji prvi predstavitvi.

Veliko je talentiranih posameznikov, ki delajo kakovostno in iskreno, so pa tudi takšni, ki k modi pristopajo bolj podjetniško.

To je čisto legitimno – vsak izbere svojo pot – a včasih me moti, da se nas vse oblikovalce meče v isti koš. Obstajajo razlike med tistimi, ki ustvarjamo iz sebe, umetnost prenašamo v vsakdanje oblačilo in delujemo trajnostno, ter tistimi, ki kolekcije naročajo izven EU in jih množično proizvajajo po nižjih cenah. Oboje ima svoj prostor, le pomembno se mi zdi, da se to jasno razlikuje in da ljudje razumejo, da moda ni vedno isto kot ustvarjanje.

Mene osebno na začetku poti ni bilo strah – sanje o lastni blagovni znamki so stare že skoraj petnajst let. Takrat se mi je zdelo, da je vse mogoče. Prve korake sem naredila pred devetimi leti, ko sem bila kar naenkrat postavljena pred realnost prodaje kolekcij in trga.

Ni bilo lahko, a sem “splavala” – učila sem se iz napak, rasla z vsako sezono in vztrajala. In prav to – vztrajnost in potrpežljivost – se mi zdita ključ do tega, da lahko v modi ostaneš.

Za razliko od peščice, jih je nekaj že odšlo v tujino, kjer večinoma delajo za druge znamke. Kako velik preskok in finančni zalogaj bi moral pospremiti tebe, da bi se sploh odločila za takšen korak?

Ko sem bila mlajša, sem si predstavljala, da bom nekoč delala v tujini – morda pri kakšni večji modni hiši, kasneje pa tam razvila tudi svojo blagovno znamko. V tujino sem res odšla po izkušnje.

Po letu dni šolanja v Istanbulu sem delala pri dveh blagovnih znamkah, v Stockholmu in Antwerpnu. Bila je čudovita, intenzivna izkušnja, a ko sem se poleti, polna vtisov in energije, vrnila domov, sem ugotovila nekaj zelo pomembnega: da tujine pravzaprav ne želim več.

Slovenija je preprosto prelepa. Naša kulturna dediščina me neizmerno navdihuje, in spoznala sem, da ne bi mogla delati za drugo znamko, ker bi morala dihati njeno zgodbo – jaz pa sem že takrat živela svojo.

Kar se tiče finančnega vidika, je delo v tujini vsekakor velik zalogaj, a danes se marsikaj da ustvarjati tudi od doma za tuj trg. Če gradiš svojo blagovno znamko digitalno in pametno, selitev v tujino ni nujna, zato tudi stroški niso tako enormni. Če pa govorimo o zaposlitvi pri večji blagovni znamki, pa je seveda zgodba drugačna – takrat preprosto spakiraš kovček in greš.

V tem trenutku si ne želim delati za drugo znamko. Še vedno zelo uživam v ustvarjanju svojega JKH sveta. Če bi se nekoč zgodilo, da bi se ta svet porušil, bi se verjetno še vedno želela gibati v modni industriji – a ne več v oblikovanju, temveč bolj v produkciji, organizaciji ali stratešnem delu, kjer bi lahko svoje izkušnje uporabila drugače.

Sicer pa, tvoje znanje te je pripeljalo tudi do nenehnega igranja z različnimi vzorci, ki se rojevajo iz preteklosti in na novo zaživijo v tvoji barviti domišljiji. Na kateri lik iz bogatih kolekcij si najbolj ponosna, katerega ne moreš izpustiti?

Res je, avtorski potiski so tisti, ki pravzaprav gradijo identiteto moje blagovne znamke. Mislim, da še dolgo ne bom mogla izpustiti Krivopetnic – tega vzorca se nikakor ne naveličam.

Ima nekaj čarobnega: diha, a je hkrati poln; obline njihovih teles nežno božajo oko, obenem pa dopušča neskončno barvnih kombinacij in vnosov drugih motivov.

A mogoče ni le sama sestava vzorca tista, ki se me tako močno drži – verjamem, da je tudi zgodba in sporočilo Krivopetnic tisto, kar me vedno znova pritegne. Gre mitološka bitja z nazaj zasukanimi stopali, ki srkbijo, da je v naravi vse tako kot mora bit, dobrim ljudem pomagajo, slabe pa kaznujejo na primer z nevihtami ali globjimi kaznimi kot so samota in podobno.

Krivopetnice so zame simbol ženske moči, povezave z naravo, pa tudi spoštovanja tradicije – hkrati pa pogleda naprej. To popolnoma rezonira z mojim delom, saj se tudi sama trudim ohranjati ravnovesje med dediščino in sodobnostjo, med ročnim delom in sodobnim dizajnom.

Kdaj lahko pričakujemo kolekcijo za dom?

Nekaj izdelkov iz kolekcije za dom lahko že zdaj vidite v mojem studiu ali spletni trgovini, a tista prava, celovita kolekcija bo zaživela postopoma, po zgodbah in posameznih izdelkih. Upam, da čim prej! In upam da bova takrat lahko ponovno klepetali, a ne toliko o modi kot domu.

Gre za projekt, ki ga želim graditi premišljeno in z veliko ljubezni. Poleg tekstilnih izdelkov bom vključila tudi storitev svetovanja pri prenovi obstoječega pohištva, ki vključuje tekstilne elemente – od idejne zasnove do same izvedbe prenove.

Ob tem želim poudariti tudi recikliranje starejšega, kakovostnega pohištva, saj se mi zdi veliko lepše in odgovornejše, da mu vdihnemo novo življenje, kot pa da posegamo po novih, trendovskih in pogosto nekakovostnih kosih.

Želim si, da bi ljudje skozi to kolekcijo začutili, da se lahko tudi njihov dom poveže z zgodbo slovenske kulturne dediščine, le v sodobnejši, bolj osebni in trajnostni obliki.