“Seveda, saj ni tako mrzlo,” zamrmram čez šal in dve plasti ovratnikov. Ker pravega Ljubljančana pri kolesarjenju do službe nikoli ne zmoti gosta in mokra jutranja megla, smrdeči avtomobili, ki mu puhajo ogljikov monoksid direktno v sopihajoča usta ali jaški, čez katere je strateško speljana kolesarska steza – motijo ga predvsem drugi kolesarji.

“Kako mi greste na živce kolesarji, ki tudi v slabem vremenu ne nehate težiti na cesti,” še sikne. “Že tako mi celo poletje z vseh strani skačete pred avto, zdaj pa tudi pozimi nimam miru pred vami.”

Nato sva oba skomignila in šla vsak v svojo smer, vsak s svojim prevoznim sredstvom. Ona je še malce počakala, da so se segreli sedeži v avtomobilu, jaz pa sem se kar pognal po cesti, vedoč, da mi strašansko neudobje za naslednjih 15 minut ne uide.

V mrazu sopiham na kolesu zato, ker sem precej hitro sem odkril kakšna je tvoja realnost, če imaš službo v centru Ljubljane. Avtomobil je v tem primeru preprosto najslabša oblika prevoza na delo.

Na poti te čaka desetine semaforiziranih križišč s katastrofalno pretočnostjo, na cilju pa v najslabšem primeru že zasedeni parkirni prostori. V malce boljšem primeru pa neizogibno dejstvo, da boš za parkirni prostor na koncu delovnega dne plačal več kot za kosilo.

Zato sem si omislil kolo. Osvobojen jeklene ječe sem zaživel na novo. Kolo je ‘lajf’ v Ljubljani – a s seboj prinaša tudi nekaj nepričakovanih neprijetnosti. Recimo to, da te včasih zebe, da so ti vsi drugi kolesarji v napoto in da te potihoma čisto vsi sovražijo.

Lekcija 1: Kolesarji smo obupni soudeleženci v prometu

Pri nobeni sorti udeležencev v prometu nisem videl toliko neotesanega, nepremišljenega, celo samomorilskega vedenja, kot pri kolesarjih. Dejansko me čudi, da na ljubljanskih cestah ni vsak dan ducat mrtvih kolesarjev, ki so podlegli nizu zelo slabih odločitev.

To sicer ni pojav, ki bi bil izoliran na Ljubljano. Na nedavnem obisku v Berlinu sem bil na enem kratkem sprehodu po zadnjem kilometru ulice Unter den Linden (ki je nekakšna berlinska verzija Tržaške ceste) priča kar trem kričečim obračunom med kolesarjem in voznikom.

Berlin je sicer znan kot kolesarjem izredno prijazno mesto. Na omenjeni cesti je recimo kolesarski pas širok skoraj toliko kot vozni pas, kar je super zabavno za kolesarje, precej manj pa za vse voznike, ki morajo potem ob zavijanju najprej paziti na jato kolesarjev, ki absolutno ne nameravajo zavirati za nobeno ceno, za njimi pa še na trop pešcev, ki ves čas strmijo v telefone.

Kljub vsem prilagoditvam, prijazne simbioze med vozniki in kolesarji očitno nikoli ne bomo dosegli, pa tudi, če živimo v kolesarjem najbolj prijaznih mestih. Ko postaneš tudi sam kolesar, hitro dojameš zakaj.

Kolesarji si namreč cestno prometne predpise pogosto interpretirajo čisto po svoje. Vozijo kjerkoli jim v danem trenutku najbolj ustreza: po cestišču, kolesarski stezi ali pločniku, najraje pa ves čas menjajo te površine glede na to, za katero vrsto prometa je zelena luč in na kateri površini jih najmanj trese.

Skoraj 100 odstotkov vseh kolesarjev pa ves čas prisega predvsem na eno univerzalno kolesarko pravilo – priti do cilja, ne da vmes kadarkoli stopiš na tla. Tla so kot lava za kolesarje, bog ne daj, da se jih dotakneš.

Če to pomeni, da moraš prevoziti rdečo luč, vijugati med pešci, se komajda izogniti smrtonosnemu srečanju z avtobusom ali peljati v nasprotno smer, to pač narediš. Samo da ne stopiš na tla. Le kako naj nas potem ne prezirajo čisto vsi drugi udeleženci v prometu?

Lekcija 2: Kolesarji sovražimo druge kolesarje

Kar malce nepričakovano, kajne? Ko poleti, na vrhuncu vročinskega vala, vidite na pivu tri moške srednjih let, z lepo izbočenim vampkom, stisnjene v ozke profesionalne kolesarske drese in štorkljajočimi kolesarskimi copati, kako na robu vročinske kapi navdušeno razglabljajo o nadaljevanju kolesarske ture do Polhovega Gradca (ali urgence, karkoli se zgodi prej), se vam lahko zazdi, da so kolesarji zelo povezana subkultura. A to ne drži.

V osnovni formi smo kolesarji povsem individualistični v svojem slogu kolesarjenja in v preferencah, ki jih imamo pri vključevanju sebe na kolesih v preostanek prometa. Čeprav tehnično vsi sledimo najbolj osnovnim zakonskim zapovedim, pa nam pritisk dvigne čisto vsak drug kolesar, ki kolesari na drugačen način kot mi.

‘Brez rok’? Kakšen neotesan kreten. Me prehiteva po levi? Kakšen neotesan kreten. Me prehiteva po desni? Kakšen neotesan kreten. Se ustavi na rdeči luči? Bedak. Se ne ustavi na rdeči luči? Turbo bedak.

Tako prej omenjeni moški srednjih let, zaviti v Spandex drese in krizo srednjih let, sovražijo vse kolesarje, ki so počasnejši kot oni, podobno mestni kolesarji, ki upoštevajo pravila sovražijo druge kolesarje, ki jih ne in ležerni kolesarji sovražijo tiste, ki eratično zavijajo levo in desno na bednih poganjalcih z eno prestavo.

Lekcija 3: Postaneš ’tisti s kolesom’

Ja, danes sem za vse prijatelje in sodelavce že ’tisti, ki pride s kolesom’. Tudi, če je zunaj pol metra snega ali predpotopni naliv, me bo nekdo še vedno vprašal, če kljub temu pridem s kolesom.

Ker sem pač tako zelo pogosto tisti, ki ves čas išče nekaj, na kar bi lahko zaklenil kolo. Tisti, ki vedno jamra, če se zmenimo nekje dlje, da moram potem kolo pustiti doma in izbrati avto ali taksi.

Kolo je neizogibno postalo del moje identitete. Zato sem zdaj ’tisti, s kolesom’.

Me ne moti. Čeprav moram kar naprej pojasnjevati, da v naravnih katastrofah in polarnemu mrazu vendarle tudi jaz pustim kolo doma in da zaradi rednega kolesarjenja nimam otekle prostate ali ožuljene rite, se kolesu ne bi odrekel.

Biti ’tisti, s kolesom’ niti ni tako zoprna etiketa. Kolo je užitek. Kolo je svoboda. Kolo je mirnost. Kolo je gibanje. Predvsem pa je kolo neštetokrat boljši način transporta kot recimo avtobus, ki se ga je odločil istočasno uporabiti tudi nekdo s strašljivo nizkimi higienskimi standardi.  

Kolumne izražajo stališča avtorjev in ne nujno tudi uredništva Style.Over.Net.