Kljub kritičnim spevom, ki jih je bila deležna, si je samo v enem mesecu predvanja prvo sezono Emily v Parizu ogledalo kar 58 milijonov gospodinjstev. In če ste eni izmed tistih, ki skrivoma obožujete to smešno in čudaško serijo, niste edini.
Sama sem se dolgo upirala spremljanju prve sezone, ker sem bila že po prvem “švenku” novega napovednika prepričana, da so njeni stajlingi in dialogi smešni in kičasti.
Kot velika častilka kultnega gibanja “Seks v mestu”, se mi je zdela ta mladostna in pretirana serija nesramna, saj je na nek način uničevala vse, kar je bilo sorodnega življenju, ki ga živi velika večina žensk-vključno z mano.
Pa je prišel dan, ko se je o tej patetični seriji govorilo toliko, da me je premagala človeška radovednost. Nisem se uspela odlepiti od ekrana. Spraševala sem se zakaj, in prišla do nekaj ugotovitev.
Prva je ta, da ponuja vpogled v svet, ki ne obstaja, v iluzijo tega, kaj bi lahko bilo. Verjeti sem začela v fantazijo. Verjetno sem se sprva bolj povezala s karaterjem Sylvie Grateau, ki je bil orisan bolj realno.
V seriji so namreč vrhunsko opisali karatker ženske srednjih let, ki je “po francosko” dvigovala nos nad pretenciozno Američanko, ki je vstopila v njen svet. V epicenter umetnosti in mode, ki sloni na močnih zgodovinskih temeljih.
Elementi, ki te posrkajo vase
Kulturni stereotipi se kažejo povsod, kar me moti in hkrati zabava. Izrazito se kažejo tudi pri stajlingih Emily, ki se z vsakim modnih izrazom in dokaj neuspešno, bori za sprejemanje.
Niso me impresionirale njene otročje in enostavne marketinške ideje, ki v realnem svetu ne bi uspele prepričati nikogar. Njene blage Instagram zgodbe in objave bi ji v realnem svetu prislužile zelo malo všečkov, v seriji pa je prikazano, kakor da spreminja svet vplivništva.
Edina svetla točka, poleg Sylivie je bil čudaški Luc, ki me je znal s svojim simpatičnim videzom in zabavnimi stavki prepričati, da gre za lahkotno serijo. Postopoma sem se zaljubila še v Emilyin optimističen karakter, ki ne sprejema cinizma. Ugotovila sem, da je dobra distrakcija od vsega grdega, kar se v svetu dogaja.
Serija namreč od gledalca ne zahteva čisto nič, saj gre za takoimenovan ambientalni tv program, ki ga lahko gledamo med delom, počitkom, likanjem ali med igranjem s telefonom. Dobili smo garancijo, da bomo težje spregledali ključno nit zgodbe, v kolikor se ne bomo povsem zlili s televizijo.
Nova sezona ponuja še manj, saj je kompleksnost zgodbe povsem minimalizirana na ljubezenske trikotnike in Emilyin neuspeh v Rimu. Nenadoma so jo začeli prikazovati kot dekle, ki je izgubilo navdih, dekle, ki se veseli tega, da se ji s pomočjo moškega odpirajo vrata v poslovni in modni svet.
Ta del me, kljub temu, da se nimam za hudo feministko, zmoti. Še vedno ostajam velika oboževalka šestedesetletne Sylvie, ki ostaja neopravičljivo seksi in vplivna-tako v svetu marketinštva, mode in nenazadnje lepih moških srednjih let.
Iz tega vidika lahko z zagotovostjo rečem, da ima serija izrazito pozitiven vpliv na številne ženske.
