Naš življenjski ritem je drugačen kot nekoč, saj smo ženske veliko bolj podučene o tem, kako ostati vitalne, ne glede na leta.
Mislim, da ne gre za obsedenost z videzom, prej bi rekla, da gre za željo, da se v svoji koži počutimo zdrave in da se sprejemamo v vsej svoji (tako notranji, kot zunanji) lepoti.
Kaj? A 40+ imaš?
Ženske po štiridesetem pogosto začnejo svoje videje z besedami “Imam 40 in nihče mi ne verjame.” Med emancipacijo in skrito paniko so leta še vedno glavno merilo, po katerem nas ocenjujejo. Osebno lahko povem, da sem stara 44 let in prav tako nihče ne verjame, da jih štejem toliko.
Po eni strani vem, da je staranje privilegij, a vseeno sem srečna, da delujem mlajša, saj se tako tudi počutim. Zase pravim, da bom večna 28-letnica, a sem mnenja, da lepota po štiridesetem ne bi smela biti osredotočena na presenečenje ali dokazovanje.
To bi morala biti preprosta in precej naravna realnost. Dokler številka še vedno meri vrednost, bodo videi ostajali zaglavljeni nekje med samopodobo in prikrito paniko.
Potreba po dokazovanju
Algoritmi pogosto prikazujejo vsebine s poudarkom na številki, ne na znanju ali izkušnjah. Kamera pokaže nefiltrirano kožo, potem pa sledijo nasveti za nego ali videz od minimalističnih rutin do zapletenih tretmajev.
Podton je vedno podoben, saj naj bi bili gledalci presenečeni, da ženske po štiridesetih še vedno izgledajo dobro, kot da je ta starost neka eksotična meja, ki zahteva priznanje.
Res je, da se koža po štiridesetih drugače odziva na aktivne sestavine in da hormonske spremembe vplivajo na hidracijo in pigmentacijo, a pogosto po ugotovitvi sledijo tudi zmote.
Kličejo nas k ekstremnim dietam in k ideji, da se obraz da “natrenirati” proti gravitaciji in podobno. Leta so postala povezana s potrditvijo, kar ni najbolje. Nekako nam algoritmi velevajo, da če ima ženska 45 let in je videti dobro, pomeni, da “ve, kaj dela.”
Paradoks je očiten, saj po eni strani govorimo odprto o staranju, po drugi strani je 40 še vedno meja, ki vzbuja strah in potrebo po dokazovanju.
