Mateja Zemljiča je eden tistih obrazov, ki jih slovensko občinstvo ne more spregledati. Gledališki in filmski igralec, ki je zaslovel in se nam je v spomin (in srce) najbolj vtisnil z glavno vlogo v priljubljeni seriji Skrito v raju, je svoj filmski prvenec doživel že zelo zgodaj. Pri petnajstih letih je prvič pred kamero stopil za film Gremo mi po svoje in opozoril na svoj talent.

 Od takrat je nizal vloge v številnih slovenskih filmih in serijah, med drugimi Gospod profesor, Gajin svet 2, Usodno vino, Življenje Tomaža Kajžerja in drugih. Njegov talent pa ni ostal skrit le v majhni podalpski deželi, saj je za glavno vlogo v filmu Posledice Darka Štanteta je na 47. mednarodnem filmskem festivalu (FEST) v Beogradu prejel nagrado za najboljšega igralca.

Če ga ne ujamete na televizijskih ekranih, ga te dni najdete nekje med resničnostjo in domišljijo. V deželi Nije, saj med drugim nastopa v Lutkovnem gledališču Ljubljana v čarobni predstavi Peter Pan, s katero vas odpelje v svet brezčasne otroške zgodbe. In ko ni na odru ali pred filmsko kamero, stoji na kakšnem odru, v vlogi povezovalca in voditelja, vse pogosteje tudi pred objektivom v vlogi modela.

V slednji se je znašel tudi pred našim objektivom in kamero za novo kampanjo nove osvežilne pijače Schweppes Sour Cherry Pepper, ki v ospredje zgodbe postavlja razliko med nekoč in danes. Matej nam je tako zaupal, kako se je spremenil kot igralec in kakšno vlogo imajo v svetu filma družbena omrežja, ki nam vse bolj krojijo življenja in nas srkajo vase kot velikanski vrtinec, iz katerega, se zdi, je težko uiti.

KAJ JE NAJVEČJA RAZLIKA MED MATEJEM PRED KAMERO NEKOČ IN DANES?

Verjetno kakšna guba več (smeh), drugače pa mirnost. Danes manj razmišljam o tem, kako izpadem, in bolj zaupam trenutku.

MISLIŠ, DA DANES GLEDAMO FILME PRECEJ DRUGAČE KOT VČASIH?

Zagotovo. Mislim, da smo izgubili malo potrpežljivosti za počasnost. Včasih si filmu pustil, da te posrka vase, danes pa imamo ves čas občutek, da moramo biti še nekje drugje. Telefon, piskajoča obvestila, večopravilnost… pa ravno film je ena redkih stvari, kjer moraš zares ostati prisoten, da nekaj začutiš.

SI ZA KINO ALI “BOM POGLEDAL DOMA V POSTELJI”?

Kino. Vedno bolj. Ne samo zaradi platna, ampak zaradi celotnega občutka. Dober film v kinu dobi težo, ki je doma težko začutiš.

ALI SI TIP ČLOVEKA, KI BRSKA PO TELEFONU OB GLEDANJU FILMA?

Zelo redko. Če me film res potegne, sploh ne pomislim na telefon. Je pa res, da danes precej pazim, kaj gledam, ker imam malo prostega časa. Tako da ponavadi poslušam priporočila ljudi, ki imajo dober okus.

KATERI FILMSKI LIK BI BIL TOTALNO DRUGAČEN, ČE BI OBSTAJAL DANES?

Mogoče Travis Bickle iz filma Taxi Driver. Danes bi verjetno svojo osamljenost in frustracije izživljal preko interneta kot pa na ulicah. Kar je mogoče še bolj strašljivo.

KAJ JE NAJBOLJ `AWKWARD` DEL SNEMANJA SELF-TAPE CASTINGA?

Pred kratkim sem doma snemal self-tape, kjer sem moral reagirati na gol na svetovnem prvenstvu. Ob enajstih zvečer sem po stanovanju skakal, kričal in se drl. Potem so začeli sosedi tolči po stenah. Takrat se res zaveš, kako čuden poklic je to včasih.

SI BOLJ “ONE TAKE” ALI PERFECTIONIST, KO GOVORIMO O PRIZORIH?

Perfectionist. Vedno imam občutek, da lahko še z enim posnetkom pridem kakšnih pet procentov bližje nečemu boljšemu. Pa čeprav dodatni posnetek ni nujno tudi boljši.

KAKO SE PRIPRAVIŠ NA VLOGO, PRED OGLEDALOM ALI DIREKT FEELING?

Bolj feeling. Nisem pristaš ogledala, ker imam hitro občutek, da začnem igrat formo namesto resničnega občutka. Rajši poskušam najti nekaj iskrenega in potem kamera sama ujame, kar mora.

ČE BI BILO TVOJE TRENUTNO ŽIVLJENJE FILM, KATERI ŽANR BI BIL?

Verjetno nekaj med dramo in road moviejem. Veliko premikanja, malo kaosa, veliko lepih trenutkov vmes … in občutek, da se zgodba šele zares začenja.