Pa ne govorim o algoritmih in o tem, da rečeš nekaj na glas, pa se potem na tvojem pametnem telefonu čez nekaj sekund pojavi slika bazena, o katerem si razmišljal. (btw. ali tudi vi kdaj nalašč v bližini telefona vzklikate svoje želje (just in case someone is listening) ?).
Kakorkoli, velikokrat naredim nek večji ali pa “neroden” korak v življenju, ker sem tip človeka, ki ne mara stagnacije. “Neroden” omenjam, ker sem ena redkih v svojem krogu poznanstev, ki zelo vokalizira svoje želje. Nedavno sem vzela vajeti v svoje roke, ker sem dobila občutek, da sem predolgo na enem mestu.
Kot nalašč (tu so te ročice, ki nas vodijo) se mi je nekje ponudila priložnost, da vskočim na vlak življenja, ki me je zanimal. Prijateljica novinarka mi je dala insajderski “scoop”, da se morda odpira neka funkcija na eni izmed televizij. Zagrabila sem. Kako, povem malo kasneje.

Čakala sem ta “voden” korak, da bi urgirala, ker sem se pri misli o tem, da bi se vrnila pred tv ekrane, zmeraj ustavila. Zamerilo se mi je. Ne da se mi. Ta projekt me ni “poklical”. Ne verjamem v njihove sposobnosti. Ni kakovostno.
Všeč mi je bilo moje novo razmišljanje, razmišljanje, ki bi ga pred leti zanemarila, saj bi bila v iskanju naslednjega adrenalinskega dela. Pri 45. nič več. Zdaj vem, kaj mi je všeč in kam sodim.
Naredila sem nekaj, kar je šokiralo prijateljico novinarko. Nemudoma sem pograbila telefon in poiskala star mejl od direktorja televizije.
V manj kot 30 sekundah sem spisala skropucalo od sporočila, zadevo pa naslovila z “…mene rabite!”.
Brez sramu, brez kančka obžalovanja in brez opravičila. “Kaj, a to boš res poslala? To je res tvoj naslov?”, “Ja, je. Ker me res rabijo!” je bil moj odgovor.
Ne želim izpasti kot neka vsevedna ženska, ki ima lastno rit v nosu, ampak dejansko vem, kam spadam in česa vse sem zmožna. Vem, kako se je odvijala moja kariera in vem, česa sem sposobna. Prišla sem namreč v leta, ko mi je postalo malo vseeno.
Morda je kriza srednjih let, a velikokrat se resnično požvižgam na to, kaj si mislijo. Sploh tisti na visokih funkcijah.
Kar ne pomeni, da jih ne cenim, ravno obratno.
Pa ne zgolj to, danes se res zavedam svoje vrednosti. Žal mi je edino, da sem se je začela zavedati šele zdaj. A bolje “late bloomer” kot “no bloomer at all” ali kako?
Ne da se mi več. Zdaj sem lahko predsednica države ali pa se upokojim.
Samo še čakam na tisti milijon, ki bo pricurljal na moj račun čisto po nesreči ali pa ga bo algoritem nekako potegnil iz telefona.
Nekaj tednov kasneje dobim mejl, za katerega sem mislila, da ga ne bom prejela, ker sem bila hudo predrzna. A ni mi bilo mar. Prejela pa sem ga le. In ni bil negativen, bil je prijeten in nežno odklonilen, ker ne potrebujejo novih ljudi. Nisem čutila žalosti, ker sem igrala full house, šla all in in naredila showdown – vse v eno. Pika.
In glej ga zlomka, ko sem to povedala prijateljici, mi je algoritem na telefonu čez nekaj trenutkov ponudil Meryl Streep. Razlagala je, kako je sprva odklonila vlogo v filmu Hudičevka v Pradi. Zakaj? Ker je vedela, da bo velik hit in (glej ga zlomka), da JO RABIJO!

Vrnila se je z dvokratnim povečanim zahtevkom za izplačilo in dobila vlogo. Vedela je, da jo rabijo in da je v letih, ko točno ve kam spada in koliko je vredna. Yes!
To je zmagoslavje, vam povem. In to so te roke, ki te vodijo in to je ta zmagoslavna energija, ki enostavno seva iz tebe. Moč energije kreira tvojo realnost, zato vem, da je samo vprašanje časa, ko bo nekdo na moj predrzen mejl “Rabite me!” odpisal “Prav imaš, pridi!”



