Poznamo jo po njeni neusahljivi energiji in energičnem nasmehu in posrečeno odštekanem karakterju. V “prostem času” je tudi mama uspešnega glasbenika Krisa, ki je del sestave Joker Out in žena vrhunskega glasbenika Mihe Guština – Guštija.
Z zabavno nizozemko smo govorili o njenih strasteh, sivih laseh in ljubezni do življenja.
1. Kaj je po tvoje najbolj tipično nizozemsko in kaj tipično slovensko?
Po vseh teh letih (pazi, sem že več kot pol življenja v Sloveniji) ne vem, če sploh še lahko ločim, kaj je slovensko in kaj nizozemsko. Toliko se že počutim doma v Sloveniji, da bom kmalu prosila za državljanstvo. Čisto resno. Še največjo razliko čutim v hrani in prehranjevalnih navadah. Slovenska kulinarika (hmm) mi ne leži najbolje. Sem otrok indonezijskega očeta in odrasla na rižu. Jedli smo večerje namesto kosil in še danes mi je včasih enostavno prezgodaj, ko jemo glavni obrok dneva ob dveh popoldne (pa je to morda za nekoga že pozno kosilo, haha).
2. Ali ima mama menedžerka doma pravico do ‘veta’ na kakšen nov komad ali kodo oblačenja, preden gre pesem na radijske postaje oziroma bend na oder?
Ha! Če bi le bilo tako. Ne, ti časi so že dolgo za nami. Čeprav se kot mama nisem nikoli preveč sekirala glede oblačenja in so šli v šolo tako, kot so sami hoteli, tudi če je bilo to v kombinezonu ali kopalkah. V bistvu ne vem, če sem sploh kdaj imela kakšen veto. Ponavadi samo povem svoje mnenje, včasih je upoštevano, včasih ni. Prav imam pa itak vedno (smeh, op.a).
3. Kot direktorica glasbene agencije, žena uspešnega glasbenika in mama člana Joker Out dobro poznaš zakulisje glasbenih generacij. Kdo dela večji ‘kaos’ na turnejah, stara šola ali mlajša garda?
Če govorimo o tem, kaj se dogaja v zaodrju, iskreno, ne vem. Backstage-a se od nekdaj izogibam. Na začetku sem še nekako mislila, da je to obvezen del zgodbe, zdaj večinoma mislim, da ne rabim podreti v bendovsko intimo v zaodrju. Kar se pa tiče organizacije, logistike in promocije, se mi zdi, da je mlajša generacija zelo organizirana in učinkovita. Izberejo krajšo pot do cilja in so, se zdi, bolj spretni pri izogibanju kaosu, vsaj tistemu delu kaosa, ki ni tako ustvarjalen. Ker nekaj kaosa mora le biti, brez kaosa ne more biti reda!
4. Ker si ljubiteljica vintidža in second hand-a, povej, kje najraje nakupuješ?
Nakupujem vedno po trenutnem navdihu ali tam, kamor me hčerka vleče. Res je, da rada thriftam in redno obiščem second hand trgovine v centru Ljubljane, a nimam favorita. Dobro robo in dober ulov se ponavadi najde tam, kjer najmanj pričakuješ. Zavedam se, da ne potrebujem vsega, kar najdem, ali vsega, kar mi je všeč. Vedno se sprašujem, če določen kos kaj doda moji garderobi, in, na žalost ali srečo, je odgovor ponavadi ‘ne’.
5. Če bi bila kolekcionarka oblačil in dodatkov, kaj bi zbirala?
Edini modni dodatek, ki ga zares uporabljam (sem opazila to poletje), so sončna očala in skozi leta sem jih nabrala okoli deset. To morda ni cela kolekcija, a mi je dalo kar malo misliti, ko sem jih enkrat nehote zbrala skupaj. Zakaj spet potrebujem toliko sončnih očal? Najrajša imam pa tako ali tako tista, ki jih imam že najdlje časa. So že postala vintage.
6. Sama se lotiš tudi izdelave oblačil. Koliko časa si porabila za zadnjo kreacijo in katera je bila?
Nekateri ljudje meditirajo, nekateri trenirajo ali berejo, jaz pa v prostem času rada kvačkam. Kape, šale, puloverje, obleke in zadnje čase predvsem torbice. Za Jokerjev karneval sem si naredila oblekico in se s tem zabavala ene štiri tedne. Za majhno torbico rabim morda kakšen teden. Seveda ne kvačkam cele dneve. Sem pa pred kratkim odkrila strojno vezenje, kar seveda nudi spet neskončne možnosti za preživljanje prostega časa. Hja, kaj naj rečem, rada `prčkam`.
7. Navdušuješ tudi kot zabavna vplivnica na družabnih omrežjih, od kod črpaš ideje in ali so te odraz prave Chantal?
Res je, da se v zadnjem času počutim bližje svojemu pravemu jazu. Skozi leta se je na meni nabralo kar nekaj prahu in zdi se mi, da sem uspešno očistila velik del tega. Vprašanje morda ni, če zdaj pokažem pravo Chantal, ampak bolj what the f*k have I been doing all this time?! Sem pa vesela, da se vam zdim zabavna. Rada zabavam ljudi in upam, da lahko komu kdaj narišem kakšen nasmeh na ustnice.
8. Tvoj zaščitni znak so (tudi) tvoji izjemni sivi lasje. Kaj sporočajo in koliko dodatne samozavesti si dobila, ko si prišla do te lepe naravne barve?
Iskreno, ne vem. Ne vem, s čim sem si zaslužila to belo grivo. Predvsem pa se sprašujem, zakaj sem rabila toliko let, da sem si nehala barvati lase. Spomnim se, da sem bila pred več kot desetimi leti pri frizerju in povedala, da bi si nehala barvati lase. Prestrašeno me je pogledal in rekel: “Ampak potem boš ful stara izgledala”. Če pomislim na ta moment in na veselje, ki ga imam zdaj brez tega bremena, se počutim kot totalna budala. Res.
9. Zadnja knjiga, ki si jo prebrala in vinilka, ki si jo kupila?
Letos poleti sem se med drugim lotila Alkimista Paula Coelha. Hotela sem preveriti vso `famo` okoli tega. Lahko povem, da ni zame. Sem pa tudi prebrala The Bell Jar Sylvie Plath, ki se mi je zdela izjemno lepa knjiga. Vinilke v zadnjem času nisem kupila nobene, ves svoj denar sem porabila za vstopnice za koncerte. Nazadnje sem šla poslušat Amyl & The Sniffers na Šalato v Zagrebu. Hot!
10. Življenje v mestu ali življenje na deželi?
Vedno sem sanjala o kmetiji na podeželju z ovcami in kozami. To je še vedno moj ideal. Delno sem odraščala med kravami in kmetijami in hrepenim po občutku svobode in koristi, ki se ju spomnim od takrat. Živeti s sezonami, z zemljo, z živalmi, pa voziti traktor ali kombajn, seveda. Se bom pa morala precej naučiti, preden te sanje lahko postanejo resničnost. Bog ve, kako se kozo molze ali ovco striže. I got nothing.
