Morda so za romantične iluzije nekoliko krive pravljice, ob katerih smo odraščali. Lepi junaki so skoraj vedno tudi pogumni, sposobni in dobri, prava ljubezen naj bi se prepoznala na prvi pogled, čarobna beseda pa naj bi odprla prav vsa vrata. Čeprav smo odrasli, lahko del teh predstav še vedno nezavedno nosimo s seboj in jih projiciramo na ljudi, ki nas privlačijo.
Ko nam je nekdo všeč, namreč precej hitro začnemo zapolnjevati praznine v njegovem značaju. Nekaj skupnih interesov lahko razumemo kot dokaz globoke podobnosti, uspeh kot znak številnih drugih pozitivnih lastnosti, privlačen videz pa kot namig, da je oseba verjetno tudi prijazna, inteligentna in zanesljiva.
Prav tu nastopijo kognitivne pristranskosti, zaradi katerih lahko potencialnega partnerja vidimo bolj skozi svoje predstave kot skozi to, kdo dejansko je.
1. “V resnici sva si zelo podobna“
Ko pri nekom odkrijemo lastnost, ki nam je zelo blizu, lahko hitro dobimo občutek, da smo si z osebo podobni tudi v drugih pomembnih pogledih.
Pri tem lahko nastopi tako imenovano samo-esencialistično razmišljanje. Ljudje imamo namreč tendenco, da druge razvrščamo na podlagi lastnosti, ki jih opazimo, nato pa tem skupnim lastnostim pripišemo še globlji pomen. Če imamo z nekom en pomemben skupni interes ali vrednoto, lahko zato hitro predvidevamo, da si delimo tudi številne druge.
Toda skupna ljubezen do organske hrane še ne pomeni nujno enakih vrednot, političnih pogledov ali življenjskih ciljev. Prav iz takšnega sklepanja lahko nastane iluzija kompatibilnosti, pri kateri na podlagi nekaj podobnosti predvidevamo, da smo z osebo veliko bolj združljivi, kot jo v resnici poznamo.
2. Pristranskost učinka aure
Druga pogosta past je učinek aure, pri katerem ena pozitivna lastnost vpliva na naš celoten vtis o osebi. Če nekdo deluje zelo uspešno, samozavestno ali karizmatično, mu lahko skoraj samodejno pripišemo še številne druge lastnosti, za katere pravzaprav nimamo nobenih dokazov.
Uspešno osebo lahko na primer hitro razumemo kot organizirano, disciplinirano in ambiciozno, samozavestnega človeka pa kot inteligentnega in sposobnega sprejemanja dobrih odločitev. Te lastnosti so sicer lahko povezane, vendar ena sama lastnost še zdaleč ni dokaz za vse ostale.
Težava nastane, ko na podlagi takšnega vtisa začnemo graditi odnos. Osebi lahko pripišemo vrline, ki jih v resnici nima, njene pomanjkljivosti pa zaradi začetnega navdušenja preprosto spregledamo. Tako se lahko zaljubimo v idealizirano podobo človeka, še preden smo ga zares spoznali.
3. “Kar je lepo, je tudi dobro“
Verjetno najbolj poznana med temi miselnimi bližnjicami je prepričanje, da je privlačen človek hkrati tudi dober človek. Kolikokrat se nam je že zgodilo, da smo za nekoga, ki nam je bil fizično zelo privlačen, skoraj avtomatično predpostavili, da je tudi prijazen, inteligenten, nežen, zabaven in zanesljiv?
Gre za tako imenovani halo učinek, pri katerem fizična privlačnost vpliva na našo presojo drugih lastnosti. Privlačnim ljudem lahko zato nezavedno pripisujemo več pozitivnih lastnosti, še preden smo jih imeli priložnost zares spoznati.
Ko se takšna predstava prej ali slej sreča z resničnostjo, lahko sledi precej neprijeten trk. Človek, ki smo ga v svojih mislih spremenili v popolnega partnerja, se nenadoma pokaže takšen, kot je v resnici, skupaj z lastnostmi, ki nam morda niso všeč.
Zato morda ni slabo, da si pri novem romantičnem zanimanju vzamemo nekoliko več časa. Privlačnost je lahko čudovit začetek, vendar sama po sebi še ne pove veliko o tem, kako dobro bomo z nekom zares funkcionirali. Včasih se namreč najbolj zanimiva zgodba začne šele takrat, ko nehamo iskati glavnega igralca svoje notranje pravljice in začnemo zares spoznavati človeka pred seboj.
