Otroci gredo skozi različne razvojne faze, ki imajo svoje posebnosti, kar se tiče prehranjevanja, spanja, obnašanja, igranja. Toda kdaj se začnejo trma in histerični izpadi?
Na forum Starševski čvek se je obrnil uporabnik, ki je povedal, da zadnjih nekaj let opaža “trend podivjanih 2-3-letnic”. Dodaja, da gre pri javnih izpadih v parku, mestu ali bloku vedno za deklice in ne dečke. Te naj bi bile tudi nesramne, svojih mater ne upoštevajo, temveč samo zahtevajo in jih izigravajo. “To bo katastrofa od človeka, ko odraste,” pravi uporabnik.
Toda izpade triletnikov in triletnic so v resnici nekaj povsem običajnega.
Zakaj takšni izpadi?
Otroci pri treh letih so trmasti in imajo daljše ali krajše izpade nerganja in joka, ki se običajno začnejo že prej. Lahko se pojavijo že po prvem letu, povsem običajno pa je, da se to nadaljuje vsaj do tretjega leta starosti.
Pojavijo se zaradi tega, ker otroci pri tej starosti že čutijo željo po samostojnosti. Izpadi se pojavijo, ko otroci ne vedo, kako se izraziti ali pa si nekaj želijo narediti, a ne vedo, kako. Prav tako veliko jokajo in nergajo, kadar so utrujeni, lačni ali bolni. Taki izpadi so povsem normalni in običajno izginejo, ko se otrok nauči izraziti svoje občutke in potrebe.
Tip izpada je včasih težko prepoznati
Nekateri strokovnjaki izpade razvrstijo v različne kategorije. Barton Schmitt jih razvrsti v 6 tipov izpadov. Tip izpada je včasih težko prepoznati, toda sčasoma starši opazijo časovne vzorce in situacije, v katerih se izpadi pojavijo.
- Frustracijski izpad se zgodi kadarkoli čez dan. Otrok čuti frustracijo in nezadovoljstvo, da nečesa ne morejo storiti. Triletniki so namreč majhni ljudje z velikimi idejami, ki jih ne morejo in ne znajo izraziti, kar jih spravlja v slabo voljo.
- Izpad zaradi utrujenosti nastane, kadar je otrok utrujen in razdražen.
- Izpad zaradi iskanja pozornosti se zgodi, kadar otrok želi, da se upošteva njegovo voljo in se stvari odvijejo po njegovo. Zahtevajo, nergajo, jokajo, loputajo z vrati, da bi pridobili pozornost in dosegli svoje.
- Izpad, ko nečesa ne želijo narediti, na primer, jok, nerganje, kričanje, kadar ne želijo umiti zob, iti v vrtec in podobno.
- “Moteči” izpadi, katerih namen je pridobiti vašo pozornost, se pogosto zgodijo v javnosti. Otrok takrat kriči, se vas drži kot klop, vas tepe, meče stvari naokoli ali uničuje stvari okoli sebe.
- Izpadi besa so verjetno najbolj utrujajoči. Otrok izgubi nadzor, kriči, lahko se tudi po nesreči samopoškoduje.
Kaj storiti, ko ima vaš otrok enega svojih izpadov?
Najpomembnejše je, da je vaš otrok varen, še posebej, če ima jezen izpad in se lahko poškoduje.
Najboljši način je, da se preprosto obrnete stran. Ostanite mirni in ignorirajte otrokovo obnašanje (vendar pri tem še vedno skrbite, da je otrok varen).
V primeru, da se izpad šele začenja, vam morda lahko uspe preusmeriti pozornost na kaj drugega in se tako izognete izpadu. Če pa vam to ne uspe in se njegov izpad razplamti, potem počakajte, da se pomiri in mu nato mirno povejte, da taki izpadi ne bodo dobili vaše pozornosti in naj raje uporabi besede in tako izrazi svoje občutke. Seveda to ne bo takoj obrodilo sadov, toda doloročno bo otrok razumel, da je pomembno verbalno izražati svoja čustva.
Pomembno je, da ste pri načinu soočanja z izpadi konsistentni, saj se bo otrok na tak način naučil, kaj pričakovati od vas.
Kdaj izpadi niso več “normalni”?
Pri starosti treh let in pol oziroma pri štirih letih bi izpadi morali počasi izzveneti. Če se ti nadaljujejo tudi po četrtem letu vse do petega, potem morda obstaja razlog za skrb.
Zaskrbljujoče je tudi, če se otrokovi izpadi dogajajo večkrat na dan in trajajo dlje časa (več kot petnajst minut), postajajo bolj pogosti in bolj nasilni, če je otrok nasilen do drugih, poškoduje stvari okoli sebe ali se samopoškoduje – udarja z glavo ob zid ali skače s pohištva, zadržuje sapo. Prav tako takšni izpadi ne bi smeli biti tako intenzivni, da bi povzročali glavobole, anksioznost ali prebavne težave. V takih primerih obiščite zdravnika.
Trend podivjanih otrok torej ni zares povezan z novodobnimi mamicami “zoomerkami”, temveč je povsem običajen razvojni proces otrok.
