V sredo zvečer smo se s prijatelji vsi odeli v roza oblačila in se navdušeno podali v kinematografe. S toplimi kokicami v rokah smo se slikali pred rožnatimi baloni in na roza vespi, v pričakovanju na dve solidno zapravljeni uri. Pričakovali smo tipičen dekliški film, ki ja na trenutke duhovit, a predvsem namenjen mlajšim generacijam – saj to Barbie je, kajne?
A film Barbie nikakor ni namenjen mlajšim generacijam, pa ne zaradi kakršnekoli neprimernosti, (v filmu je sicer ena kletvica, a je tudi cenzurirana) vendar zaradi tematike, ki jo obravnava celoten film.
Film, ki ve, kaj pomeni biti ženska
Barbie je bila vedno bolj ženska stvar, a nikoli do take globine, kot se je loti film in njegova zgodba. Film je izjemen feminističen prikaz ženskega obstoja, ki se dotakne prav vsakega vlakna našega življenja, vmes pa je prepleten s kančki eksistencializma in kompleksnostjo človeškosti.
“Ona je vse. On je samo Ken,” je le uvod v to, kar nas čaka v filmu. V Barbie svetu je Barbie vse kar si želi biti: sodnica, igralka, Nobelova nagrajenka, predsednica … in seveda v tem ni nič manj kot popolna. Medtem ko Ken je le to, kar je – Ken. Ženske so vodilo Barbie sveta in imajo zahtevne in kompleksne vloge, moški pa so tam, da jih pri tem spodbujajo in navijajo zanje.
In ko se Barbie (Margot Robbie) po nekaj nenavadnih trenutkih v svojem svetu odpravi v pravi človeški svet, ugotovi, da je na Zemlji ravno obratno. Sama pričakuje, da se ji bodo številne deklice in ženske zahvaljevale, ker je “rešila feminizem,” v resnici pa v obraz dobi očitke, da predstavlja neresnične lepotne standarde, ter da je žensko populacijo nazadovala za 50 let.
Prav tako je prvič izpostavljena vsakdanjosti nadlegovanja in žvižganja moških na cesti, pa tudi komentarjem policistov. Ken pa med tem doživlja razodetje sveta, kjer ga ljudje spoštujejo zato, ker je le to, kar je – moški. Medtem ko Barbie spoznava kompleksnost ženskosti, šibkosti in prvič joka, Ken spoznava patriarhat in dejstvo, da moški vodijo vse pod tem soncem.
Monolog, vreden milijon evrov
In ko se Barbie vrne v Kendom namesto v Barbie svet, kot ga pozna, prvič spozna občutke nepopolnosti. Kar sledi, je neprecenljiv govor Americe Ferrere, ki igra lik matere, ki je skozi Barbie ustvarjala svet, ki si ga želi.
“Ženske moramo biti popolne, a ne preveč. Moramo biti suhe, a ne presuhe. Pa tudi debele ne smemo biti, a za svoje telo se ne smemo preveč truditi. Moramo biti lepe, a ne preveč, da nismo samovšečne. In naučiti se moramo moškim reči ne, a ne pregrobo, da niso užaljeni. Moramo biti ustrežljive, vljudne, prijazne …”
Je le odlomek govora, s katerim se je poistovetila prav vsaka ženska v dvorani (in tudi navdušeno prikimavala). Ker to so točno tiste besede, ki opisujejo naše vsakdanje življenje in doživljanja. Pa tudi našo utrujenost nad sistemom. Kot zaprisežena feministka sem ob teh besedah čutila tisto žensko bolečino, ki smo jo že vse kdaj doživele.
Film, ki ga priporočam vsem
Film Barbie je namenjen vsem, tako feministkam kot tistim malo manj politično nagnjenim, saj odlično prikaže življenje, ki ga vse doživljamo. Moški svet pa obarva prav polarno in odlično prikaže absurdnost našega sistema. Ryan Gosling svojo vlogo odigra z neverjetno predanostjo in čutom, ki te res prepriča. Vsekakor si zasluži tistega oskarja, o katerem nekateri na družbenih omrežjih že govorijo.
Šale skozi film so pretanjene, premišljene in preprosto odlične, na trenutke prav absurdne. Prava poslastica pa je tudi, da so v filmu prikazane resnične Barbie lutke in ikonične oprave, ki so se prodajale. O filmu preprosto nimamo povedati nič negativnega, navdušil in očaral nas je.
Kolumne izražajo stališča avtorjev in ne nujno tudi uredništva Style.Over.Net.
