Sindrom najstarejše hčerke ni zares dokazano psihološko stanje, toda številni menijo, da sindrom zares obstaja. Najstarejše hčerke naj bi namreč prevzele največ čustvenega bremena svojih staršev in opravljanje največ emocionalnega dela, pa tudi hišnih opravil v družini. Ta dekleta na primer organizirajo skupna druženja, skrbijo, da gospodinjstvo normalno deluje, je mediator v družini ter ima na splošno veliko odgovornosti za svoje mlajše sorojence.
V začetku 20. stoletja je psihoterapevt Alfred Adler skoval teorijo vrstnega reda rojstev, ki pravi, da vrstni red rojstva otrok pomembno vpliva na njihove osebnosti. Adler pravi, da so prvorojenci nevrotični, konzervativni ter da čutijo ogromno dolžnosti.
Tisti v sredini so tekmovalni, uporniški in želijo ugoditi ljudem, medtem ko so najmlajši najbolj kreativni, zahtevajo največ pozornosti in so hkrati najbolj samostojni. Številni psihologi se z Adlerjevo teorijo ne strinjajo in pravijo, da ne gre zares za vrstni red, temveč za to, kako se starši in otroci odzovejo na ta vrstni red rojstev. Starši imajo tako nezavedna ali zavedna pričakovanja glede vrstnega reda rojstev ter spola otroka.
Pri prvorojencih še ne vedo, kaj početi z otrokom
Strokovnjakinja Michelle Elman pravi, da to lahko pojasnimo tudi z dejstvom, da starši pri prvorojencih običajno še ne vedo, kaj točno početi z otrokom. Najstarejši otrok je tako vaja za starše in zato obstaja stereotip, da so do prvorojenca veliko bolj strogi, medtem ko se njegove sorojence kasneje lahko vzgaja povsem drugače.
Medtem pa si mlajši sorojenci pogosto vzamejo starejšo sestro ali brata za zgled, ta pa jim nudi tudi zaščito. Najstarejši otroci so tako še ena starševska figura, kar vodi do tega, da imajo veliko odgovornosti, zaradi česar lahko čutijo, da se jim je zgodila krivica.
Čeprav v teoriji pravimo, da to velja tako za najstarejše sestre kot tudi za brate, pa vedno govorimo le o sindromu najstarejše hčerke. Zaradi svojega spola so namreč bolj pod pritiskom, da poskrbijo za gospodinjstvo ter za mlajše sorojence. Kadar deklica namreč sliši izraze, kot so ‘pridna punca’, ‘zelo pomaga’ in ‘ni težavna’, lahko čuti pritisk, da te nazive obdrži, posledično pa potlači svoje potrebe in čustva, medtem ko za fante pogosteje rečejo, da so ‘navihani’, ‘naporni’ ali pa ‘morajo malo ven, da se znebijo vse te energije’.
Najstarejše sestre so tako pogosto bolj odgovorne, zrele, potreba po tem, da zaščitijo ljudi okoli sebe pa ostane, prav tako ostane potreba po tem, da ugodijo staršem. Najstarejše hčerke imajo tako pogosto občutek, da so morale prehitro odrasti ali pa celo nadomestiti svoje starše pri vzgajanju sorojencev, kar imenujemo tudi parentifikacija. Pri parentifikaciji otrok prevzame vloge, skrbi in odgovornosti svojih staršev, kar se pogosto zgodi zaradi disfunkcionalnih razmer in odnosov v družini.
Kljub temu pa je pomembno dodati, da v takih situacijah ne smemo vedno kriviti staršev, ki so se verjetno trudili po svojih močeh. Prav tako pa obstajajo tudi izjeme – najstarejše hčerke, ki niso povsem stravmatizirane in ki ne čutijo določene zamere in ljubosumja do svojih bratov in sester. Vsako otroštvo ima namreč svoje izzive.
