In preden začnete name zgrinjati tone gneva, komentarjev in dvignjenih obrvi ter se zgražati, kakšna mama lahko reče kaj takšnega, naj pojasnim, da imam svoja otroka najrajši na svetu. Imam ju toliko rada kot je kapljic v morju, zvezdic v vesolju in snežink v snegu, kot pravi Trkaj v svojih Repkih, ki jih z otrokoma velikokrat poslušamo med vožnjo v avtu.

Ni mi žal, da ju imam, da ne bo pomote in vedno bom nanju ponosna, se z njima igrala, plesala in smejala. Z veseljem pripovedujem o njiju, čeprav me dostikrat spravljata ob živce. Ravno nasprotno.

Samo močna, neizmerna in neskončna ljubezen botruje k takšnemu razmišljanju, ki pa ga v prvi vrsti vodi strah.

Strah pred izgubo, pred bolečino, predvsem pa strah pred neznanim. Negotove in še bolj krute (če je to sploh še mogoče) prihodnosti, kateri drvimo kot lovec F16, ki se trudi prebiti zvočni zid, hitro naproti. Zavedanje nemoči in majhnost proti razsežnosti težav naše družbe.

Vem, da želi ob vsem dogajanju v Srbiji (včeraj se je zgodila še ena tovrstna tragedija), vsak pristaviti svoj piskrček z mnenji, komentarji, obsodbami in pametovanjem, a se sama že nekaj časa sprašujem, kam nas, predvsem pa naše otroke, vodi družba, v kateri živimo in jo soustvarjamo.

Pastem moje mladosti so se pridružile številne nove, od psihičnega in verbalnega nasilja na družbenih omrežjih, depresij in samomorov med mladimi, zlorab na internetu, nasilja s strelnim orožjem, ugrabitev in trgovanja z otroki, zasvojenosti od ekranov in še in še. Ko smo bili mi mladi, so bile največji strah naših staršev ‘samo’ droge.

Pred dnevi mi je znanka povedala, da v šoli njenega otroka v osmem razredu kar 15 otrok od 26 kadi, si kupuje (starejši ali babice, ki tega ne poznajo) fuge s tobakom ali elektronske cigarete!

In ne, to ni znanstvena fantastika, kar mi je potrdila tudi prijateljica iz uvoda, ki je po poklicu učiteljica. Pravi, da je najhuje v šestem razredu. Šestem razredu!!!

In da smo si na jasnem, ni lahko pokazati na zgolj enega krivca. Tako kot imajo vse zgodbe več plati, je krivcev za trenuten grozljiv odraz in položaj družbe več. Ne zgolj tehnologija in družbena omrežja, ne zgolj vrstniki, družina z vzgojo in slabimi vzorci, šola, ampak tudi še politika, mediji, potrošništvo, organiziranost družbe in dejstvo, da človek kot bitje ni več na prvem mestu.

Prednost dajemo vsem drugim stvarem kot pa odnosom in pravzaprav biti človeka. Čustva in moralne vrednote so že dolgo na zadnjem, ne samo stranskem tiru.

Kar zmrazi me, ko pomislim, kaj vse (še) čaka moja otroka in ko se zavem, da ne vem, ali jih bom lahko (uspešno) vodila čez vse pasti sodobne družbe. Ko kdo omeni umetno inteligenco, naprej pomislim nanju in kako bo to vplivalo na njuna življenja. Resnici na dlan, starejši kot smo, bolj izgubljamo stik z mladimi in zdi se, da se propad med generacijami z leti vse hitreje veča.

Želim si, da bi se mi uresničil slavni verz Aviciijeve pesmi Wake me up, when it`s all over in bi vse grozne stvari izginile tako hitro kot izgine tablica čokolade ob meni. Želim si, da me ob mislih na vso zlo ne bi prevzemal panični strah in mi po obrazu ob branju tragedij ne bi tekle kot tona težke solze.

Zavedam se, da ju ne bom mogla držati vedno za roko, ne bom mogla biti od njima in da imamo vsi določen rok trajanja. Želim si, da bosta ob vseh težavah, ki se ju bodo dotaknile ali ju oplazile, razmišljala trezno, odgovorno in predvsem človeško. Znala ločiti med prav in narobe, se postaviti zase in sprejeti drugačnost. Pa ne samo onadva, vsi otroci. Namreč tudi če se še tako trudimo z vzgojo, vzgledom in besedami, ni garancije, da bo njihova življenjska pot takšna, kot si jo starši zanje želimo.

Tako zelo trendi je v zadnjem času imeti tri otroke in prav zares občudujem ljudi, ki se za to odločijo.

Ne zaradi tega, da bi bila jaz egoistična in se mi ne bi ljubilo ukvarjati še z enim, občudujem jih zaradi poguma, ki ga imajo. Poguma, da otroke ‘potisnejo’ v tak krut svet.

Svet je lep pravi Zlatko z Optimisti, ampak jaz ob vseh pretresljivih in zaskrbljujočih dogodkih, pri čemer v resnici sploh ne poznam vse grozot, ki se dogajajo okoli nas, že dolgo nisem več optimist. In svet kot je, čeprav sem trenutno v najboljšem obdobju svojega življenja in srečna kot še nikoli, že dolgo več ni lep.

Kolumne izražajo stališča avtorjev in ne nujno tudi uredništva Style.Over.Net.