1 kolekcija, 7 umetnikov, 22 predmetov. Kolekcija KONSTRUNDA slavi edinstvene ustvarjalne izraze sedmih avtorjev. V vsakdanji dom prinaša umetnost ter spodbuja osebno izražanje.

Ime KONSTRUNDA v švedščini pomeni »umetniški sprehod« in simbolizira potovanje skozi različne ustvarjalne izraze, pri čemer vsak avtor ponuja svoj edinstven pogled na umetnost doma.

Drzne oblike, živahne barve in izrazite silhuete poudarjajo individualnost vsakega ustvarjalca ter hkrati odpirajo razmislek o vlogi umetnosti v vsakdanjem življenju. Drzna in eklektična kolekcija umetniških predmetov vsakodnevne prostore spreminja v navdihujoča okolja.

22 unikatnih kosov, med njimi steklene izdelke, pohištvo, tekstil in skulpture, so ustvarili umetniki, oblikovalci in ustvarjalci z različnih področij. Pod do sedaj najbolj umetniško kolekcijo IKEE so se podpisali oblikovalec izdelkov in pohištva Andu Masebo, priznana švedska oblikovalka Lisa Hilland, Ingrid Leander in Igor Holtermann, ki raziskujeta preplet umetnosti in notranjega oblikovanja skozi drzne grafike in izrazite vzorce, oblikovalka pri podjetju IKEA Akanksha Deo, švedska umetnica Lisa Reiser ter italijanski notranji oblikovalec, ki sedaj živi in ustvarja v Stockholmu Emanuele Stamuli ter deluje na področju oblikovanja luksuznih modnih in prodajnih prostorov.

Z njim ter kreativno vodjo pri podjetju IKEA Karin Gustavsson smo ekskluzivno spregovorili o novi kolekciji, procesu ustvarjanja in dostopni umetnosti.

Kako je potekal proces ustvarjanja tega sodelovanja in od kod ste črpali navdih?

Karin: Mislim, da sem želela ustvariti nekaj drugačnega od tega, kar običajno povezujemo z Ikeo, nekaj nepričakovanega. Zavedala sem se namreč, da imamo na voljo določene vire in številne možnosti proizvodnje, zato sem želela te možnosti uporabiti na drugačen način. Hkrati sem želela umetnost približati množicam. Pokazati, da je umetnost lahko tudi predmet.

Zame umetnost ni samo slika. Lahko je karkoli, kar je samo po sebi lepo. Zato sem želela raziskati meje tega, kar lahko ustvarimo znotraj IKEE.

In kako je potekal proces izbire oblikovalcev? Kakšna so bila vaša merila?

Karin: Želela sem sodelovati z oblikovalci in ustvarjalci, ki so trenutno zanimivi in ustvarjajo nekaj posebnega. Ko sem na primer spoznala Emanuela, sem začela veliko brati o njegovem delu v Benetkah. Prišel je iz Italije v Stockholm, da bi raziskoval. Tudi sama sem nekaj časa živela v Italiji, zato me je zelo navdušil način, kako je interpretiral skandinavsko oblikovanje.

Imela sem tudi Liso Reising in Zobiasa, na primer, ki zelo praktično pristopata k delu in z rokami ustvarjata steklo neposredno v tovarni, ter številne druge ustvarjalce. Ingrid pa je, denimo, strokovnjakinja za mlade oblikovalce, tekstil, vzorce in podobno. Želela sem torej sestaviti široko in raznoliko skupino ljudi.

Verjetno so imeli pri oblikovanju kakšne smernice, kaj pa omejitve glede oblikovanja?

Karin: IKEA ima ogromno različnih stvari in razmišljam, Manuel, verjetno se strinjaš z mano, ko rečem, da se takoj, ko začnemo govoriti o nečem zelo zabavnem, oglasiš in rečeš: “Oh ne, pomisliti moraš na varnost otrok.” Na primer: “Tukaj lahko to naredimo,” potem pa: “Ne, ker bo preveliko,” ali pa zaradi palete oziroma materialov. “Tega ne morem narediti,” in podobno. Še vedno se namreč spopadamo z izzivom Ikeinega koncepta ploščatega pakiranja (flat-pack). Ampak tukaj smo imeli veliko svobode, da smo lahko bili pametni in hkrati zelo ustvarjalni ter lepi.

Kako bi opisali kolekcijo nekomu, ki je še ni videl?

Karin: Rekla bi, da je zelo barvita, grafična in precej izrazita. Posamezni kosi so lahko zelo močni že sami po sebi. Ni nujno, da je vsak kos zelo oblikovalsko usklajen z vsemi drugimi, lahko kupiš samo en kos in je ta v tvojem domu kot umetniško delo. Ni ti treba kupiti celotne kolekcije.

Je zelo umetniška, skoraj kot galerija.

Živimo v času nenehno spreminjajočih se trendov in hitrih trendov v oblikovanj. Kako ustvariti nekaj, kar je danes videti trendi, ne da bi jutri postalo zastarelo?

Karin: Ponavadi iščem navdih v osnovnih stvareh in tudi v drugih virih oziroma pri drugih umetnikih. Pri tem smo morali narediti določeno selekcijo. Izbirati sem morala med vsemi temi genialnimi umetniki in različnimi predlogi, hkrati pa smo imeli na mizi ogromno izdelkov. Če pa odgovorim na vaše vprašanje z mojega vidika, sem morala narediti izbor.

Prav tako ni izvedljivo, da bi naredili pet različnih končnih različic, ki jih nihče ne bi razumel. Izdelki morajo biti namenjeni širšemu občinstvu in takšni, da jih lahko preprosto vključite v svoj dom.

Kolekcija je namenjena tudi prvi generaciji mladih kupcev oziroma ljudem, ki so zelo mladi in morda še nikoli prej niso kupovali umetniških ali oblikovalskih izdelkov.

Želeli smo, da bi posamezni izdelki izstopali sami po sebi, hkrati pa so morali biti cenovno dostopni. Tudi to je bila ključna in zelo pomembna točka.

Ali je lahko množično proizveden in široko dostopen izdelek še vedno videti nekaj posebnega in osebnega? Kje je meja med dostopnostjo in ekskluzivnostjo?

Karin: Tukaj sem se že na začetku odločila, da bo šlo za enkratno proizvodnjo, saj sem rekla, da teh izdelkov nikoli več ne bomo proizvajali. Na nek način bodo torej omejeni.

Tudi če jih proizvedemo v večji količini, morda jih bo deset v Kolumbiji, petnajst v Šanghaju, dvajset v Tokiu, jih v trgovinah ne bo prav veliko, saj imamo le približno 500 prodajnih točk. Ne govorim samo o trgovinah IKEA, ampak tudi o spletni prodaji, trgovinah QVC in podobnih kanalih.

Vsaka država bo lahko te izdelke distribuirala na način, ki ji najbolj ustreza. Nekateri jih bodo morda prodajali samo v mestnih trgovinah, drugje pa bodo na voljo vsem. Tako bodo izdelki vendarle omejeni in naprodaj le kratek čas.

V nekaterih državah jih bodo morda razprodali v enem mesecu, v drugih v dveh. To je prvič, da to počnemo v takšnem obsegu, zato bomo videli, kako se bo izšlo.

Toda kaj naredi nek predmet ikoničen, njegova oblika, zgodba, njegova redkost… lahko ti izdelki postanejo ikonični?

Zame so bili ikonični že od samega začetka. Če bi jih preprosto izdelali pri nekem dobavitelju ali v tovarni in si rekli: “Oh, ta izdelek mi je všeč,” to ne bi bilo dovolj. Zato sem potrebovala Leno, Emanuela, potrebovala sem Liso in vse umetnike ter oblikovalce, ki stojijo za celotno idejo. Vsak od njih je v projekt vnesel tudi nekaj svojega.

Recimo, Emanuel je oblikoval mizo, ki je lahko umetniški objekt. Lahko popolnoma spremeni prostor, čeprav gre samo za majhno koktajl mizico ali dodatek. Gre za celotno zgodbo, ki stoji za posameznimi izdelki.

Pri Lisi je na primer pomembna umetniška izdelava v tovarni kristala, kjer je bila tudi sama zelo vključena v proces. Pri Emanuelu gre bolj za grafično zgodbo, ki te na nek način popelje v zgodovino in se sprašuje, kaj za nas pomeni moderna umetnost oziroma sodobno oblikovanje, vendar z nekoliko drugačnim zgodovinskim kontekstom.

Na katere materiale ste se osredotočili in katere materiale ste uporabili?

Karin: Mislim, da ste se tudi vi kot oblikovalci, Emanuel, morali soočiti z vprašanjem: `Kam lahko grem z oblikovanjem znotraj sveta IKEA?` Kot umetnik lahko običajno narediš, kar želiš, in nato prodaš en sam kos. Tukaj pa moramo ustvariti nekaj, kar mora skozi testiranja, proizvodnjo in vse druge faze. IKEA je tako precej zahtevna za proizvodnjo, saj imamo zelo veliko zahtev glede kakovosti.

Vedno delamo po principih demokratičnega oblikovanja. Pomembni so nam kakovost, oblika, funkcionalnost in trajnost oziroma vzdržnost. Vedno moramo imeti v mislih vseh teh pet ključnih načel.

Se spomniš prvega srečanja, Emmanuel? Imel si nekaj idej, za katere sem rekla: “Tega ne moremo, tega ne moremo, tega ne moremo.” In potem smo nenadoma našli prostor, kjer smo rekli: “Morda pa lahko to naredimo tukaj.”

Emanuele: Ja, to je pot. Je proces, pri katerem slišiš veliko ne-jev. Proces je pravzaprav dekonstruktiven. Najprej prideš s kopico idej, ki še niso dobro izoblikovane. Nato se vključi tehnični oddelek, saj je treba določene predmete dejansko proizvesti, in tehnične omejitve začnejo vplivati na sam proces izdelave.

Takrat se zares soočiš z neverjetno globino znanja in strokovnosti ljudi, ki to počnejo. In zaradi tega postaneš tudi precej ponižen – spoznaš, koliko znanja in izkušenj imajo. Proces je hkrati privlačen in frustrirajoč. Včasih se zdi, kot da se zaletavaš v zid.

Rekel bi, da je bil zame to zelo poučen proces. Prihajam iz precej drugačnega okolja, kjer se pri oblikovanju običajno gibljem bolj v svetu demokratičnega oblikovanja, zato je bila ta izkušnja zame pomemben mejnik tudi z vidika osebne rasti.

Zelo zanimivo je bilo videti, kako se stvari začnejo izdelovati, ko pridejo v poštev velik obseg proizvodnje in cena. Cena je namreč zelo pomembna.

Zelo težko je doseči, na primer, ceno 99 evrov za izdelek, ki bi ga sam oblikoval in izdelal, saj bi bil v mojem običajnem načinu dela ta izdelek lahko sedemkrat dražji ali celo več. Tukaj pa moraš razmišljati povsem drugače. In prav ta sprememba perspektive je bila zame zelo poučna.

In koliko časa je trajal ta proces ustvarjanja kolekcije?

Karin: Mislim, da smo delali dve leti in pol, kajne, Emanuele?

Emanuele: Dve leti in pol, ja. Približno dve leti je bilo namenjenih pravemu ustvarjalnemu delu in nenehnemu sodelovanju oziroma usklajevanju. Zadnjih šest mesecev pa je bilo bolj namenjenih podpori celotnemu procesu, da kolekcija pride na trg.

Tega dela običajno ne vidimo, vendar je to pravzaprav kot preostanek ledene gore. Marketing in komunikacija, že samo priprava vsebin, videov in fotografij, so bili na izjemno visoki ravni. Resnično na zelo visoki ravni. Tudi ekipa je bila odlična, res vrhunska.

Ekipa za kreativno vodenje je bila izjemno zabavna in z njimi je bilo zelo prijetno delati. Hkrati pa je bilo tudi zahtevno, če sem iskren, stati pred kamero ni bilo preprosto. To je bilo kar težko, ampak je bilo super.

Karin: Mislim, da je bilo najdaljše obdobje, ko nismo bili v stiku, takrat, ko so medtem Sofia in moja ekipa sodelovali z ekipo za odnose z javnostmi in marketing ter pripravljali razkritje oziroma predstavitev kolekcije. Za transport in načrtovanje smo potrebovali vsaj osem mesecev in tudi tukaj je pomemben trajnostni vidik, izdelkov ne prevažamo z letali, ampak jih transportiramo po morju in železnici.

Kako mislite, da se bodo ljudje odzvali na kolekcijo? Kako želite, da jo dojemajo oziroma vidijo?

Karin: Zelo bi bila vesela, če bi mladi prihajali v IKEO po te nekoliko bolj drzne, posebne izdelke in jih opazili ter si rekli: “Oh, tega sem dobil jaz!”

Skoraj si predstavljam, da bi ljudje zaradi njih celo nehali hoditi mimo, ker bi jih izdelki pritegnili. Ne želim si sicer, da bi jih ljudje preprodajali na trgu rabljenih izdelkov, vendar verjamem, da bodo to dragoceni in posebni predmeti.

Morda bo nekdo kupil samo en kos in bo nanj zelo ponosen, morda bo to celo prvi umetniški predmet, ki ga bo kupil v življenju.

Recimo pri Emanuelovih izdelkih lahko kupiš dva kosa v kompletu. Ni nujno, da ju uporabljaš za rože, to sploh ni bil namen. Lahko preprosto ustvarita grafični poudarek oziroma močno vizualno izjavo v prostoru. Če lahko ljudem omogočimo, da si z nakupom nečesa posebnega in cenovno dostopnega popestrijo svoj dom, bom zelo zadovoljna.

Kako mislite, da ljudje danes kupujejo izdelke za svoj dom? Iščejo predvsem estetiko ali tudi značaj oziroma zgodbo, ki stoji za izdelkom?

Karin: Mislim, da ja. Prihajamo iz obdobja, ko je bilo vse sivo, zelo minimalistično in elegantno. Se strinjaš z mano, Emanuele? Vse je bilo nekako enako. Kamorkoli sem pogledala, je bilo vse videti podobno.

Danes pa opažam nekaj povsem drugega. Ljudje hodijo na bolšje sejme, kombinirajo različne stvari, jih med seboj mešajo in povezujejo, uporabljajo različne barve in ustvarjajo zelo raznolike kombinacije. Mislim, da predvsem mladi želijo pokazati svojo individualnost.

Emanuele: Strinjam se. V Skandinaviji je ta prehod zelo očiten, med nekdanjo bolj meščansko oziroma tradicionalno estetiko in bolj preprostim, umirjenim danskim oblikovanjem, ki ima določene vplive tudi iz sredozemskega in ameriškega okolja.

Danes je nekoliko težje kot nekoč ustvariti oziroma oblikovati nekakšen trend. Tudi življenjske razmere so se spremenile. Za mlade je danes težje kupiti stanovanje kot pred 30 leti. Notranje oblikovanje se je spremenilo, ker so se spremenila stanovanja.

Na splošno imajo ljudje danes za opremljanje doma manjši proračun. Govorimo predvsem o mladih ljudeh in mladih družinah, ne nujno o tipičnem človeku pri tridesetih.

Najbrž so imela pri tem velik vpliv tudi družbena omrežja,…

Emanuele: Družbena omrežja so močno vplivala na to, kako ljudje razmišljajo o svojih domovih. Ljudje so veliko bolj ozaveščeni in vedo, da lahko naredijo praktično karkoli. Lahko imajo svoj okus, hkrati pa so veliko bolj seznanjeni z različnimi načini opremljanja stanovanj.

Vedno imajo lahko nekaj posebnih kosov, ki ustvarijo določeno vzdušje in naredijo prostor drugačen. In mislim, da je prav to tudi bistvo te kolekcije. Gre za to, da vključiš posamezne kose, ki izstopajo in jih opaziš takoj, vendar za to ne potrebuješ ogromno časa ali truda.

nMislim, da se ta kolekcija osredotoča na zelo specifične, izrazite kose. Moji niso nujno tako `odštekani` kot nekateri drugi izdelki, a so lahko precej bolj igrivi in drzni. Za mlade so zanimivi zato, ker lahko z njimi izrazijo svojo individualnost. Drugi kosi ostajajo bolj tradicionalni, vendar so še vedno zelo lepi in kakovostno oblikovani.

Ali sta ta proces in sodelovanje spremenila vaš način dela oziroma vaš pogled na oblikovanje?

Emanuele: Nista spremenila mojega pogleda na oblikovanje. Mislim, da je pri tem, kar smo naredili z IKEO, zelo pomembno to, da sem lahko še vedno naredil nekaj, kar je bilo zelo moje.

Karin: Strinjam se. Mislim, da ti je uspelo narediti nekaj, kar je zelo tvoje.

Emanuele: Med procesom se seveda pojavijo številni dvomi. Kljub temu pa je končni rezultat nekaj, v čemer se sam zelo prepoznam in kar se mi zdi zelo premišljeno. Po drugi strani pa se je nekaj vendarle spremenilo. Morda predvsem moj pogled na same predmete in njihovo oblikovanje. Z oblikovanjem predmetov sem imel vedno težave. Vedno. Iz nekega razloga tega dela nisem nikoli posebej maral.

Pri predmetu je namreč zelo kratek časovni razmik med tem, ko nekaj premisliš, in tem, ko to postane resničen izdelek. Nekaj si zamisliš in včasih je že čez nekaj tednov ali mesecev to dejansko pred tabo. To mi ni najbolj všeč.

Rad imam, ko stvari ostanejo v moji glavi in še ne postanejo resničnost.

Arhitektura ti omogoča, da lahko neko idejo zelo dolgo ohranjaš v glavi. In ko je stvar še vedno samo v tvoji glavi, si z njo vedno zadovoljen, četudi vsi vemo, da je realnost precej drugačna. V tem procesu sem ugotovil, zakaj mi je bilo tokrat dejansko všeč: proizvodni proces izvajajo zunanji partnerji, jaz pa imam s takšnim načinom dela že precej izkušenj.

In mislim, da se je zaradi tega spremenil tudi moj pogled na samega sebe. Morda pa vendarle nisem tako slab pri oblikovanju predmetov. Morda potrebujem samo boljšo ekipo, ko pride do proizvodnje in izvedbe (smeh).

Kolekcija KONSTRUNDA bo od septembra 2026 na voljo v trgovini IKEA in na IKEA.si.