Slovenija je po koronakrizi znova turistično zaživela. Gostinci in hotelirji si ob približevanju rekordni zasedenosti manejo roke, toda jasno je, da je rezerv za napredek še veliko. Predvsem v odnosu do ljudi. Tudi do domačih turistov, ki ob svojih (večkratnih) obiskih gostincem in hotelirjem vendarle ne pustijo tako zelo malo denarja.
Eden od gostincev v Kranjski Gori, kjer sem se mudil pred kratkim, je potarnal, da je zelo težko dobiti natakarje, kar smo opazili tudi sami, saj se je hitro opazilo, da natakarji, ki nas strežejo, niso najbolj vešči svojih vrlin. Prijaznost je nekaj, kar je v zadnjem času španska vas, gostinska izobrazba pa je prav tako nekaj, česar pri natakarjih v Sloveniji ne srečamo ravno pogosto.
In ko smo ravno pri španski vasi … Lani sem celoten marec preživel v Španiji, prepotoval sem jo od juga do severa in prva opazka oz. začudenje je bilo: “Kako zelo prijazni so vsi tukaj!”. Praktično vsi: od natakarjev, do delavcev na recepciji, do varnostnikov, do prodajalcev v trgovini. Po nekaj dneh sem se začel spraševati, zakaj sem presenečen, saj bi to moral biti standard delavcev, ki delajo v turističnih panogah.
A tega sem se zavoljo slabih izkušenj v Sloveniji, pa tudi na Hrvaškem, odvadil. Celo tako, da sem zdaj presenečen. In tokrat sem bil presenečen nad arogantnostjo in slabo organiziranostjo turističnih delavcev v Kranjski Gori. Seveda si niti ne jemljem pravice, da bi posploševal in vse metal v isti koš, a vse tri slabe izkušnje v enem dnevu, so pač dovolj zgovoren podatek. Še posebej, ko si je natakar ob sicer za Kranjsko Goro nič kaj mrzlih temperaturah grel roke kar nad hrano, ki jo je pripravljal njegov kuharski kolega.
Grenka izkušnja se je pričela že na parkirišču pod smučiščem Kekec v bližini policije. Makadamskem. No, recimo temu makadamskem. Težko bi ocenil, kakšna je podlaga, saj je bilo tako zelo polno luž in lukenj, da bi ga težko kategoriziral. Težek je bil tudi moj korak na poti do smučišča, saj sem moral skakati med luknjami, da si ne bi premočil obutve.
Je pa parkirišče brezplačno. Pohvalno! Toda iskreno bi raje odštel kakšen evro in videl, da bi parkirišče bilo urejeno. Ko je hčerka, ki je stara dobro leto, namreč korakala po parkirišču in padla, sta bili njena bunda in hlače povsem sive. Za nameček nas je ogovoril še redar, ki mu ni bilo najbolj povšeči, kje sem parkiral. Avto sem seveda premaknil, ker sem razumel, da opravlja svoj posel, zmotilo me pa je, da me je ogovoril bolj v srbščini kot slovenščini.
Pravo razočaranje pa je sledilo na lokaciji ob jezeru Jasna, ob elitni lokaciji, kjer so pred časom slavnostno, z velikim pompom otvorili Jasna Chalet Resort. Najprej sem se postavil v vrsto v eni od kolib ob jezeru. Bil sem četrti v čakalni vrsti. Ob zaledeneli okolici okoli jezera je bilo čakanje 15 minut, ko je v kolibi delal zgolj en natakar zelo mučno … Saj veste, majhen otrok zelo težko čaka in stoji pri miru. Tudi po ledu še ne zna dobro hoditi. Počasi sem postajal že živčen, ko sem čakal na tri kave, toda potolažilo me je to, da so tudi ostali v čakalni vrsti že postajali nervozni in godrnjavi. Dobro, če že stojim v vrsti, bom pač počakal, sem si rekel. In sem po dobrih 15 minutah le dobil kavo za seboj.
Po sprehajanju po poledenelih poteh okoli jezera, ki je bilo za tiste, ki niso imeli ustrezne obutve vse prej kot čudovito, saj so nekateri italijanski gostje, ki so precenili urejenost okolice jezera, pristali na riti. Tudi prijatelj, ki nam je delal družbo, je ob svojih 100 kilogramih dvakrat pošteno zdrsnil, a se še pravi čas ujel.
Sledila je najbolj grenka izkušnja dneva, in sicer obisk elitnega Jasna Chalet Resorta. Glede na lokacijo in samohvalo bi pričakoval več, bistveno več. Zaluštal se nam je šmorn, pa smo rekli, no, če se že ne moremo nikjer usesti – tudi če bi se, bi čakali kakšnih 25 minut, da bi dobili pijačo oz. jedačo, kot nam je zaupal eden od ravno odhajajočih parov –, ker so vse mize polne, bomo pa vzeli za s seboj.
In smo naročili ter plačali. Nato pa čakali, čakali in čakali, saj je natakar kuharju vmes zabičal, da mora najprej pripraviti šmorn za goste, ki sedijo, šele nato za s seboj. Vmes mu je zmanjkalo že pečene mase, tako da je moral uliti novo, kar je pomenilo dodatno čakanje. Ker smo že plačali, se seveda nismo mogli zahvaliti in iti naprej.
Smo pa v tem času lahko opazovali, kako si je natakar grel svoje roke, s katerimi je malo pred tem prijemal denar, kar nad maso šmorna, ki se je pekla na prostem. Jasno nam to ni bilo všeč, zato mu je žena na lep način rekla, če si lahko rok ne greje nekaj centimetrov nad hrano, saj jo bomo nenazadnje jedli tudi mi, ki tu stojimo. Dodala je, da to ni najbolj higienično. Roke je umaknil, a dejal ni nič.
Po 20 minutah čakanja smo le dočakali ta zlata vredni šmorn, ko nam ga je kuhar končno predal, pa je taisti ozebli natakar prišel do žene in ji rekel: “Pa pojdite si umiti roke, da bo vse skupaj bolj higienično.” Ostali smo odprtih ust, a si rekli, da se nam s takšnimi primerki ni treba ukvarjati.
Po poti domov smo se odločili, da je to vendarle bila kaplja čez rob in da bomo napisali oceno oz. mnenje. Pa nam ga ni bilo treba, saj smo se praktično celo pot režali ob vseh možnih slabih izkušnjah gostov na omenjenem elitnem resortu, ki so oddane na stricu Googlu (in res jih ni malo!). In lahko rečem, da naša izkušnja še zdaleč ni bila najslabša.
Razumem, zelo dobro razumem. Vsa lepa in čudovita mesta oz. kraji bi radi imeli turiste. Res, to razumem. Zakaj pa ne? Pokažimo jim, kako lepo naravo, kako lepo dušo imajo naši konci. Toda, obenem se vprašajmo: smo našim turistom res ponudili vse, kar bi jim ob nič kaj nizkih cenah lahko? Ali smo jih s prisilnim nasmeškom zgolj opeharili? Nas ni strah, da se ne bodo več vrnili? Res verjamemo, da bodo čez čas pozabili na vse grenke izkušnje in se znova vrnili ter znova opekli? Odgovorite si sami zase.
Kolumne izražajo stališča avtorjev in ne nujno tudi uredništva Style.Over.Net.
