fbpx

Ena tragedija je sledila drugi: nori oboževalec jo je zabodel, smrti ljubljene osebe pa ni nikoli prebolela

Znani

V enem dnevu se je njeno življenje porušilo kot hišica iz kart.

Čeprav ima Srbija danes najboljšega teniškega igralca na svetu, je teniško ledino orala Monika Seleš.

Dovolj so podatki: 53 osvojenih turnirjev, 9 Grand Slamov in 178 tednov na prvem mestu seznama WTA. Kdo ve, kakšne uspehe bi lahko še dosegla, če ne bi na njeno pot stopila kruta usoda.

Nori oboževalec njene nasprotnice Steffi graf jo je na turnirju z nožem zabodel v hrbet in to je za vedno spremenilo njeno življenje.

Njena zgodba se je začela v Novem Sadu, kjer je bila rojena 2. decembra 1973. Njen oče, Karolj je bil ilustrator stripov madžarske narodnosti, mama Ester pa profesorica zgodovine.

Bratu Zoltanu se lahko zahvali, da je prijela za teniški lopar in se zaljubila v ta šport

»Očitali so mi, da sem hčerki odvzel otroštvo in igrače, vendar je to igračo sama izbrala. Stara je bila 6 let, ko je opazovala Zoltana, kako igra, nato pa sama prijela za lopar. Na začetku je bila zanjo to samo zabava. Hitro pa smo ugotovili, da je vrag vzel šalo in da bo tenis postal njena življenjska izbira,«

je v nekem intervjuju dejal oče Karolj.

»Najraje sem udarjala žogico v zid in hvaležna sem sosedom, da jih to ni motilo.«

Čeprav teniških pravil še ni popolnoma osvojila, je pri devetih letih prvič zmagala. Da bi nadaljevala s kariero v Ameriki, se je njena družina morala odreči praktično vsemu.

»Prodali so vse, kar so imeli, da bi lahko napredovala,«

je dejala Monika.

Ob prihodu v ZDA se je vpisala na teniško akademijo priznanega teniškega strokovnjaka Nicka Bollettierija. Tri leta po prihodu je osvojila svoj prvi turnir.

Čeprav je teniško kariero začela na 87. mestu WTA, se je zelo hitro povzpela na sam vrh. Na začetku je niso jemali resno, vendar je s svojim talentom dokazala, da ji je usojeno, da postane najboljša.

Številne njene nasprotnice so se na tekmah pritoževale sodnikom, da jih moti njeno glasno kričanje ob udarcih, saj naj bi jih na ta način dekoncentrirala.

Postala je najmlajša zmagovalka turnirja v zgodovini. Oprto prvenstvo Francije je osvojila leta 1990, ko je bila stara 16 let in pol.

»Ko se s svojimi mačjimi očmi in živo pisanimi nohti pojavi na igrišču, hipnotizira občinstvo. Ta deklica je največji naravni talent v zgodovini ženskega tenisa,«

so zapisali novinarji Paris Matcha.

V domovini so jo klicali Mala Mo in spremljali vse njene tekme.

Američani so ji na začetku devetdesetih let vztrajno ponujali državljanstvo, vendar ga ni želela sprejeti. Na Olimpijskih igrah leta 1992 v Barceloni je nastopala pod zastavo neodvisnih tekmovalcev, saj srbskim športnikom zaradi sankcij ni bilo dovoljeno nastopati.

Ko je bilo konec Jugoslavije in je na tem območju nastalo nekaj novih držav, je Monika končno postala državljanka Združenih držav Amerike.

»Vem, kje sem rojena in Jugoslavija bo vedno v mojem srcu. Veliko je razlogov, zaradi katerih sem prevzela ameriško državljanstvo, vendar nisem imela moči, da bi igrala za ameriško ekipo v Fed Cup-u leta 1999, ko so bili porušeni mostovi mojega rojstnega kraja,«

je priznala ameriškim novinarjem.

Tragedija za tragedijo

Ko se je zdelo, da gre vse po maslu, se je njeno življenje začelo rušiti kot hišica iz kart. Vse se je začelo z ločitvijo staršev.

»Mogoče sem bila naivna in verjela, da imata popoln zakon. Na žalost nič na tem svetu ni popolno in večno,«

je zapisala v knjigi Od strahu do zmage.

Nato pa je prišel dan, ki jo je skoraj stal življenja.

30. aprila 1993 se je na hamburškem stadionu odigrala prava drama. Nori oboževalec njene tekmice Steffi Graf je med odmorom stekel na igrišče in jo, pred kamerami, z nožem dvakrat zabodel v hrbet.

»Teden dni po napadu nisem mogla premikati roke, vendar sem bila prepričana, da si bom popolnoma opomogla in bila spet »stara« Monika. Takrat se še nisem zavedala, kaj se mi je pravzaprav zgodilo v Hamburgu,«

je zapisala v avtobiografiji.

Monika in Steffi Graf

Da je bila nesreča še večja, je med okrevanjem izvedela, da je oče zbolel za rakom prostate.

»Bila sem uničena, kot bi se nekdo kruto igral z mano. Oče je bil sprejet v vrhunsko kliniko Mayo v Minnesotti, kjer so ga uspešno operirali.  Spomladi leta 1993 sem bila bolna od skrbi za očeta in bala sem se za svojo kariero.«

Julija 1995 se je vrnila na tekmovanja in leta 1996 osvojila deveti Grad Slam naslov v Melbournu. Ko je ugotovila, da oče počasi izgublja boj z rakom, sta strah in živčnost zbrisala njen nasmeh.

Oče je umrl leta 1998 in Monika je priznala, da je bil ta udarec zanjo hujši kot napad z nožem.

Izguba očeta, stres, pridobitev kilogramov, depresija ter dnevne in nočne more so pustili pečat na njeni igri. Kariero je zaključila leta 2008.

Danes 46-letna Monika živi na Floridi, daleč od oči javnosti.

Foto: Profimedia


Naročite se na e-novice


Dovoljujem, da mi na zgoraj navedeni naslov pošiljate elektronska sporočila. Politika varstva osebnih podatkov.

Dovoljujem analitiko prikazov in klikov na povezave v prejetih sporočilih.

Sledite nam