Zadnjih 15 let sem šla skozi življenje z neverjetno naglico. Poroka, prvi otrok, malo pavze, pa drugi otrok, nakup stanovanja, ves čas novi projekti v službi, vmes kakšno potovanje … In 15 let se je obrnilo kot za šalo. Potem se je zgodila pandemija koronavirusa. In nato, zame osebno, še večji preizkus – grda poškodba gležnja. Ki me je po dolgih letih naglice prisilila v to, da sem se ustavila. Dobesedno. Obležala z razbolelim gležnjem, kupom protibolečinskih zdravil v sistemu in s tisoč mislimi v glavi. Ki sem se jim v vseh tistih prejšnjih letih strašnega dogajanja uspešno izogibala.

Ampak saj veste, kako je s temi rečmi … Nerazčiščene zadeve in nedorečene stvari te prej ali slej dohitijo in na neki točki jim ne moreš več ubežati.

Kaj ti torej v takšni situaciji, ko z mavčno longeto in s časa na pretek obležiš na kavču za nekaj tednov, ostane drugega, kot da začneš spet razmišljati? O sebi – kot o mami, ženi, hčerki, prijateljici, sodelavki. O vseh vlogah, ki jih opravljaš. Jih opravljaš dobro? Preslabo? Bi jih lahko opravljala še bolje? O stvareh, ki so ti nekoč risale nasmeh na obraz, pa si jih brez pravega razloga opustil. O ljudeh, ki te bremenijo in izčrpavajo, a jih vseeno imaš v življenju, se jim trudiš ustreči. O osebah, ki bi jih želel imeti ob sebi, ki jih čutiš bolj, kot bi si jih želel čutiti, pa jih iz takšnih in drugačnih razlogov ne moreš imeti. O tistih, ki so ti bili nekoč tako zelo blizu, vedeli vse o tebi, zdaj pa ste po razmišljanju in dojemanju sveta okrog sebe svetlobna leta daleč.

Čuječnost: Ko si iskreno priznaš, kako je na stvari

Gotovo ste že slišali za čuječnost. ‘Ah, še ena moderna nebuloza,’ boste rekli. Zadnja leta je postala resda trendovska in nekaj zaželenega, na to temo najdete več člankov, knjig, dokumentarnih filmov. Tudi sama sem bila sprva do tega koncepta precej indiferentna, nato na trenutke, priznam, morda celo malce negativno nastrojena, ker se je tudi meni zdela čuječnost vsiljena in zgolj še en produkt ‘newagevske’ dobe. Kjer si strašansko ‘in’ in ‘oh in sploh’, če si poduhovljen, veš, kaj je to miso juha, uporabljaš eterična olja in ne zgolj zdravila na recept ter znaš meditirati.

Kaj sploh je čuječnost? Na kratko: je trenutno zavedanje sebe in vsega okrog sebe, pri čemer igra ključno vlogo iskreno doživljanje, sprejemanje. Če smo čuječi, smo osredotočeni na trenutno izkušnjo, doživljanje, čutenje, zavedamo se vseh svojih občutkov, misli, telesnih odzivov, vsa ta občutenja in misli sprejmemo in se jim ne skušamo izogniti, jih potlačiti, spremeniti.

Ali, povedano preprosteje, čuječnost v praksi pomeni, da rečemo bobu bob, si priznamo, kako je na stvari, čeprav je to sila težko, sprejmemo vso poplavo čustev, ki jih to priznanje prinese, in si ne zatiskamo oči. Pa da vendarle ne zaidem preveč v filozofske vode …

Iskrenost do sebe brutalno boli

Čeprav je bilo na začetku te moji poti nehotenega vračanja k čuječnosti na trenutke kar malo preveč (misli so bile preveč nefiltrirane, čustva preveč intenzivna, priznanja preveč zastrašujoča), kasneje vidiš, da je prav to čutenje, intenzivno doživljanje tisto, kar bogati to eno življenje, ki ga imamo.

Ker zakaj bi bil fikus? Samo bil tam, v kotu, čakal, bil odvisen od drugega, da te drži pri življenju? Zadnjič sem prebrala, da je fikus znan po tem, da nase veže toksine iz okolja, zato je sila koristna rastlina za dom. A zakaj bi vase srkal negativno energijo okolice? In zakaj bi šel skozi življenje plitek? Saj vem odgovor … Verjetno zato, ker je tako lažje. Ker je bolj znosno. Ker manj boli.

Kajti ta brutalna iskrenost do samega sebe velikokrat boli. Ja, skeli srce, boli duša. Velikokrat tečejo solze. Velikokrat peče vest.

Drugače začneš gledati na ljudi, ki v ospredje postavljajo materialno, to, kako se kažejo navzven, kaj si okolica misli o njih. Nenadoma se s takšnimi prijatelji nimaš več kaj dosti pogovarjati, oni pa se nimajo kaj pogovarjati s tabo. Ker si postal ‘čuden’, zajadral si v neke duhovne vode. Umakneš se tudi od oseb, dogodkov in situacij, ki v tebi vzbujajo negativna čustva, pa sploh ne veš točno, zakaj. Samo veš, da nekaj ni okej, da ti nekaj ne odgovarja. Morda pa vajine energije niso kompatibilne, morda med vama ni tiste prave kemije in je bilo vse skupaj bolj ali manj prisiljeno … Kakor koli, tako ali drugače kar nekaj ljudi v tvojem življenju odpade. Kar seveda boli. Ker ti ni vseeno. Ker si jih ne glede na vse imel rad in so bili del tvojega življenja.

Še znate biti srečni ob drobnih stvareh?

Ampak hkrati zaradi tega globljega razmišljanja in čutenja znova vedno večkrat začutiš tisto ekstatično vznesenost, otroško veselje, nepopisno srečo, tisto neprecenljivo zadovoljstvo. In to ob nekih malih, verjetno večini tvoje okolice ne tako zelo pomembnih stvareh.

Ko prvič v življenju z bosimi nogami hodiš po plaži po svetlikajočem se planktonu. Ko si prvič v življenju v lase pripneš eksotično rožo, ki si jo do zdaj videl le na televiziji in v revijah, zdaj pa jo držiš v roki. Ko te samo za nekaj kratkih sekund objame oseba, ki jo čisto preredko srečuješ, pa ti tako veliko pomeni. Ko prebereš sporočilo najboljše prijateljice s tremi besedami: ‘Rada te imam.’ Ko po dolgi, megleni zimi spet zavohaš pomlad v zraku.

In ko se začneš spet bolj zanašati na svojo intuicijo, na to, kako čutiš določene ljudi in stvari, pridejo v tvoje življenje novi obrazi, novi izzivi, nove dogodivščine. Ob sebi obdržiš le tistih nekaj posameznikov, s katerimi se zares čutiš in si na enaki valovni dolžini. Ugotoviš, da ne potrebuješ cele vojske ‘prijateljev’ in da je povsem okej, če bo na zabavi za tvoj 40. rojstni dan namesto 50 samo 10 ljudi. Ker v resnici samo ti zares štejejo.

Do ljudi v svojem življenju – pa najsi bodo tvoj partner, otroci, starši, tesni prijatelji, znanci ali sodelavci – se trudiš biti brutalno iskren. Ker se ti pretvarjanje in okolišenje in izmikanje zdijo tako zelo nesmiselni in takšna strašna potrata časa.

Strahovi, ki so te nekoč imeli v primežu, dvomi, ki so se ti nenehno porajali, negotovosti, ki so te pestile, morda ne izginejo povsem, ampak postanejo manjši in bolj obvladljivi. Drzneš si uresničevati stvari, za katere si še pred nekaj leti tudi v najbolj drznih sanjah ne bi mislil, da si jih boš upal. Uresničiš sanje, ki jih v mladosti nisi uspel. Znaš si brez slabe vesti vzeti čas zase. Ne mudi se ti.

Dovoliš si ustaviti se. Dovoliš si preprosto BITI. Z vsemi temi iskrenimi mislimi in občutki vred. Lepimi in manj lepimi. S srečo in bolečino. In večjega osebnega dosežka od tega ni.

Kolumne izražajo stališča avtorjev in ne nujno tudi uredništva Style.Over.Net.