V sredo 24. novembra je v Cineplexx in ostale kinematografe prispel film z naslovom Ona ve, ki spremlja dve novinarki New York Timesa na njuni poti do resnice.
Leta 2016 sta novinarki Jodi Kantor in Megan Twohey začeli preiskovati zgodovino spolnega nadlegovanja in spolnih napadov filmskega mogotca Harveya Weinstena.
Film se začne s sceno rdečelasega dekleta, ki je očitno delalo za Harveya, nato pa že čez nekaj trenutkov bosa in objokana teče po mestu. Od trenutka, ko se film začne, je jasno, da ne gre za lahko, družinsko temo. Kasneje v filmu izvemo, da gre za žensko po imenu Laura Madden, ki je bila ena izmed njegovih prvih žrtev.
18 mesecev dolga bitka
Zgodba spremlja kar leto in pol dolgo bitko novinark, ki sta se skušali dokopati do kredibilnih, preverjenih informacij ter vsaj ene uradne in javne pripovedi ene izmed žrtev. Teme kot sta posilstvo in spolno nadlegovanje so redko tako iskreno predstavljene v filmih, a scenaristi so se predstave bitke in raziskovanja lotili iskreno in pošteno.
Jodi in Megan sta svoje delo opravljali korektno in trmasto, gnalo pa ju je sočustvovanje z mnogimi ženskami, ki so zaradi moških kot je Weinstein izgubile del svojega življenja. Skozi celotno zgodbo je čutiti bolečino, strah in stisko, ki jo čutijo mnoge ženske, ko sem jih v življenju pripeti kaj podobnega.
Film surovo in iskreno pripoveduje zgodbe mnogih vpletenih igralk in asistentk, ki bodo gledalce pustile s cmokom v grlu. Čustvene, resnične in boleče izpovedi žensk, ki so molčale zaradi strahu in bogatih izplačil, so nas skozi celoten film pustile odprtih ust in s solznimi očmi.
Koncu smo bili priča vsi
Do neke mere je konec predvidljiv, saj smo bili razpletu situacije priča tudi sami, ko je zgodba leta 2017 pretresla svet in predvsem Hollywood. Za “srečen” konec pa je predvsem zaslužna Ashley Judd (ki tudi igra samo sebe v filmu), saj je bila prva, ki se je odločila javno in uradno spregovoriti o tem, kar je doživela.
Harveya Weinstena je varoval sistem močnih in premožnih, ki so njegovo delovanje in nadlegovanje omogočali leta in leta. Med filmom se srečamo z mnogimi zgodbami še iz 90. let, ob koncu filma pa izvemo, da je proti njemu pričalo kar 83 žensk.
Carey Mulligan in Zoe Kazan svoji vlogi odigrata prepričljivo, prav tako Patricia Clarkson, ki igra urednico, ki si je mnogi novinarji na delovnem mestu lahko le želijo. Film je vsekakor resnična in korektna predstava tega, kako so se stvari odvijale, ob koncu pa gledalec vsekakor vzdihne z olajšanjem.
Ogled filma priporočamo vsem (predvsem moškim), ki ne vedo, kaj točno je sprožilo #metoo gibanje. A opozarjamo, da imejte pri sebi robčke.
