fbpx

“Gnusi se mi razvajena družba okoli mene!”

Odnosi

Pred dnevi se je na našem forumu pojavil zapis, nad katerim smo se kar zamislili. Mlada bralka, avtorica zapisa, je ugotovila, kakšne razlike obstajajo med mladimi s podeželja in tistimi, ki prihajajo z mesta. Pravi, da se ji vse skupaj zelo upira, tako da je celo spakirala kovčke in odslovila svojega zdaj že nekdanjega (in seveda mestnega) fanta.

Njen zapis objavljamo v celoti in ga slovnično nismo popravljali:

Sem dekle s podeželja, kjer mrgoli “boomerjev, homofobov in kroničnih jetrnih bolnikov” kot bi se izrazili moji bivši “frendi”. Par let nazaj sem šla v Lj na študij, tam spoznala zdajšnjega bivšega fanta, ki je tudi rojen tam. Na začetku sva se ful ujela, tudi z istega faksa sva, vse je bilo dosti svobodno, neobvezujoče, tudi žurersko in to me na začetku ni motilo, všeč mi je bilo, da sem zdaj starejša in si lahko privoščim tudi kaj stran od ata in mame. Družila sem se tudi z drugimi prijatelji s periferije oz. nekako v krogu ljudi, ki so tudi prišli z bolj odročnih koncov Slo.

Ko je s fantom postajalo resneje, sem nekako stopila tudi v njegov krog ljudi. Tu je nastopil problem, ker se oni družijo že od srednje oz. celo osnovne, čisti mestni ljudje. Ker moj bivši ni kazal zanimanja, da bi hudo “hengal” z mojim krogom ljudi, ker jih ni poznal in mu je bilo čudno, je prešlo na to, da sem bila kar naenkrat večino časa z njimi, in nisem mislila da bo to tak šok pač normalni mladi ljudje.

Predvsem je koren problema v tem, da se počutijo tako upravičeni do določenih zadev da jih smatrajo za samoumevne. To pomeni da za konec tedna mirno zasedejo hiše ali pa vikende svojih staršev enkrat eden enkrat drugi, ker rabijo “plac zase”, ostale pa izrinejo ven. Starši jim nakazujejo žepnino, če zmanjka, obrni telefon, pa bo par evrčkov več na računu. Kar imajo, dajo za drobnarije, alkohol, muziko, klube itd, taksi, dostavo – ne vsak dan ampak večina jih z denarjem ne zna nič. Meni se zdi hinavsko, da govorijo, kako jim gre vsa starejša generacija na živce, pa j*b*eš fotra, j*eb*eš mamo, ampak brez njih pa ne morejo ker en teden ne morejo znotraj badžeta živet. Ves čas jamrajo kako jim je hudo in kako si ne bodo mogli bajte postavit, pa kakšna bedna vlada je, en cel kup izgovorov za lastno lenobo.

Ko sem fantu predlagala, da bi julija in avgusta delala, da prišparava nekaj za avto (on izpita nima, pa so starši takoj rekli, da mu dajo denar, samo se mu ne da), me je zavrnil, češ da ne študira celega leta zato, da bi se pol pregaral, za prekarno postavko pod 10 evrov in zajeb*avanje šefov, da raje crkne kot podpira tak sistem. Jaz sem si našla delo v lokalu in še v skladišču, ne rečem, da je idealno, ampak sem preživela še kaj hujšega v življenju tudi za kruh smo včasih komaj imeli, pa sem že od začetka poslušala pripombe, če mi je “tako bed, da se morejo dedci slinit po meni” in “kam sem spustila svoj nivo.”

No, par dni nazaj je nastopil “dopust” tudi zame. Veselila sem se ga, res. Seveda ni bilo šanse, da bi šla s svojo družbo ali sama s fantom, ampak vseeno, morje je morje. V momentu smo se začeli kregat, ker bi oni po vožnji samo spali in šli na plažo, treba je bilo pa še počistit, razpakirat, postelje preobleč, kaj skuhat – seveda, ker se nobenemu ni dalo, sem to naredila jaz, oni so “lagano” kartali na balkonu.

Sem goltala dan, dva tri, razen tega je bilo kar fino, se mi je celo zdelo, da se zbližujemo. Nakar pride dan za trgovino, pa cel halo. Jaz rabim to, pa to, pa to, pa to. Se dogovorimo, da greva midva s fantom, OK, ni problema, vsak da svoj delež, pa je. Ob tem pa se je začelo kup izgovorov, da “joooj, kriza, ne bom imel-a za to, pa za bencin rabin, pa štipendija …”. Na koncu so le dali svoj denar, no, dvema sem morala založit, pa dobro, tistih 5 evrov ni tak problem, ampak odnos …

Ni mi dalo miru in sem fantu povedala, ko sva bila v trgovini, da me to moti in če se njemu zdi prav, da ta in ta vedno živi tako na lahko. Dobila sem tak plaz očitkov, da me je kar odneslo od šoka. Da kaj je narobe z mano, da kakšna prijateljica pa sem, pa taka škrta, a je problem zaradi ene trgovine, če sem prizadeta, da se ves čas samo pritožujem in kujam, pa da pridigam, da če mi kaj ne paše, lahko tudi grem. Zagrozil mi je, da je razmerja konec, če komur koli kaj omenim, da ne bom vsem pokvarila dopusta in da ne ve, zakaj so me sploh vzeli s sabo. Da ko sem pa hodila z njimi tja in tja, sem bla pa tiho (to, da sem hotela plačat svoj del vedno tudi če sem bila gostja, da sem vedno kupila živila, kuhala in za nami počistila seveda nič ne pomeni).

Pa sva se vrnila, zame se je začel pekel nadaljnja dva dni. Nobeden ni več govoril z mano, na plaži so s fantom vred umaknili par metrov stran od mene, vmes pa sarkastični nasmeški, pripombe, ignor. Na koncu mi je bilo dovolj in sem spakirala, da bom šla že nekako sama domov. Povedala sem fantu, da ne bo šlo tako naprej in da če želi, se lahko pogovoriva, ko pridejo domov. Je rekel, da ni šans in da naj s*iz*im domov v te rovte, kamor spadam. Potem sem slišala norčevanje, češ, da “zdej pa lahko najdem enega, ki me bo domov vzel in bom lahko na polju froce rojevala”, “janša” “nova TV”. Ko sem vlekla potovalko čez dnevno-kuhnjo, so se mi cinično režali. Vso pot domov sem prejokala.

Razmišljam, da bi vzela prosto leto in šla delat, ker se mi gnusi to mestno življenje, to zastonjsko bivakanje, mentaliteta, kava na kavo, vsi se delajo, kako jim je fajn drug z drugim, v resnici pa polno opravljanja. Nič jim ni dovolj in pritožujejo se nad vsemi in vsem, samo, da jim je čim manj treba, sebe imajo pa za nekaj več, oni pod 1500 plače delali ne bi in ni šans, da bi pucali skrete ali kaj, zato študirajo. Stanovanje bo pa itak od babice, ko umre, a ne …

Ja, D., K. in ostali, če to berete, vedite, da se mi smilite, pa nisem mogla tega povedat, ker ste se v moji stiski spravili name ko krdelo. Pa saj veste, kmetica ostane kmetica, a ne? Še boljše, če jemo njen krompir in če kaj prinese s teh logov, da bo za na mizo!”

Njen zapis je požel veliko zanimanja in komentarjev, ki si jih lahko preberete TUKAJ.

Foto: Profimedia


Naročite se na e-novice


Dovoljujem, da mi na zgoraj navedeni naslov pošiljate elektronska sporočila. Politika varstva osebnih podatkov.

Dovoljujem analitiko prikazov in klikov na povezave v prejetih sporočilih.

Sledite nam