Uporabnica Starševskega čveka se je obrnila na forum za pomoč, saj jo odkar je leto in pol nazaj zbolela za rakom hčerka psihično trpinči. »Od moje hospitalizacije s hčerko nimava več enakega odnosa kot pred tem. Zavrača me, ne upošteva nobene moje besede, me žali, želi mi, da bi se vrnila v bolnišnico in celo smrt. Tega enostavno ne morem sprejeti,« je razložila avtorica. Dodaja, da sklepa, da gre za obrambni mehanizem dekleta, ki pa se o maminem zdravstvenem stanju nikakor ne želi pogovoriti.

Avtorica tudi sklepa, da sta imela oče in hči doma svoj red ter da je najstnici to tako pasalo, da mami zameri vrnitev. A terapevtka zakonske in družinske terapije Lidija Bašič Jančar pravi, da so izredne situacije za najstnike močno naporne in obupno težke. »Vsaka resnejša bolezen ali diagnoza močno zamajeta tako posameznika, kot tudi vse družinske člane. Vplivata torej na cel družinski sistem,« je razložila.

Ljudje začnejo razmišljati o minljivosti

Kljub temu, da je veliko vrst raka dandanes ozdravljivih, je to še vedno tabu tema. Terapevtka Bašič Jančar pa razlaga, da se ljudem ob tej diagnozi pogosto zamajejo tla pod nogami, saj se ljudje prvič resneje srečajo z občutkom minljivosti, veliko mero strahu in nepredvidljivosti.

Terapevtka še razlaga, da je otrokov največji strah, da bo izgubil starša »Ta čustva so lahko tako silovita, da jih mladostnik sam pri sebi nikakor ne more sprejeti, si jih priznati oz. jih predelati na način, da bi jih lahko v sebi obvladoval. To, da dekle želi mami smrt, sporoča le to, da se ne zmore spopasti s to situacijo. Ne zmore (čustveno) sprejeti dejstva oz. misli na to, da bi mamo lahko izgubila.« V takih trenutkih pa je zato za mladostnico lažje, da je jezna in besna na mamo, saj tako drži od nje distanco. »Distanca pa pomeni, da se s situacijo in vsemi čutenji ni potrebno pobliže spopasti, začutiti to grozo in strah. Poleg tega jezni najstnik vedno kaže znak, da nujno potrebuje stik s staršem-govorimo o čustvenem stiku, o prepoznavanju otrokovih potreb s strani starša do njega,« še dodaja.

Čustvena bitka še vedno poteka

Četudi je mama uspešno premagala raka, čustvena bitka v družini verjetno še vedno poteka. Pogosto se ob preboleli težki bolezni skozi življenje še vedno pojavljajo dvomi in strahovi, da se bo bolezen vrnila. Terapevtka Bašič Jančar v tej situaciji primarno predlaga terapijo mami sami »za ubesedenje vsega strahu, jeze v času prebolevanja, zdravljenja in tudi v dojemanju sebe in sveta v prihodnosti.«

Kljub temu, da ne poznamo njunega odnosa pred materino boleznijo, terapevtka trdi, da je vedenje v času krize le odziv na odnose pred krizo. »Koliko čustvenega stika sta imeli? Koliko se je mama uspela odzivati nanjo, jo sprejemati tako, kot je in ji pomagati sprejemati in urejati svoj notranji čustveni svet? Koliko jeze je to dekle nosilo že pred diagnozo? Kje je bila prezrta in kaj se je v tej družni dogajalo? Morda je sedaj čas za vse neizgovorjene teme,« je svetovala.

Tako kot mama, je tudi za hčerko pomembno, da ima varen prostor, v katerem lahko izgovori vse kar prestaja in čuti. Na začetku je bolje, da je sama, nato pa se ji mama lahko pridruži, »Zdi se mi, da se morata obe naučiti zdržati ena ob drugi z vsemi čutenji, ki trenutno so,« opaža terapevtka in dodaja, da je to odgovornost mame, da to zagotovi.

Jeza ščiti pred čustvi

Jeza je pogosto sekundarno čustvo, ki mlade ščiti pred čustvi strahu, žalosti in bolečine. Pomembno je, da se najstnikom ponudi oporo in prostor, kjer lahko na zdrav in konstruktiven način izražajo svoja čustva. »Ko bo hčerka dobila priložnost govoriti o sebi ob nekom, ki bo sočuten, jo razumel, ji dal prostor, bodo na plano prišli mnogi občutki strahu pred izgubo, ogromno solz in žalosti ter veliko ljubezni do mamice. Trenutno jo jeza in bes ščitita pred vsemi temi čutenji. Pre-boleče je še za to. Ker čuti, da tudi mama še ni toliko močna, da bi jo ob tem izbruhu čustev lahko pomirila in našla primerne besede in ji nudila zaščito,« razlaga terapevtka.

Prebolevanje in procesiranje težkih bolezni in družinskih odnosov, ki s tem pridejo je dolg in naporen proces. A z zaupanjem in komuniciranjem, lahko to vsaka družina doseže. V prvi vrsti potrebujejo oporo in spremljanje.