Avtoritarna vzgoja pogosto najbolj enostavna

Avtoritarna vzgoja pomeni, da starši, skrbniki, včasih pa tudi učitelji ali drugi vodje, določijo, kaj je po njihovo prav in pomembno, to pa želijo uveljaviti ne glede na otrokovo ali mladostnikovo mnenje, želje in potrebe, pojasnjuje Jerneja Dimec Bratina, specialistka zakonske in družinske terapije. 

“V bistvu starši zahtevajo otrokovo popolno ubogljivost in poslušnost, najbolje takoj in zdaj ter zato, ker “jaz tako rečem”.”

Jerneja Dimec Bratina

V primeru, da otrok ne uboga ali se upira, mu začnejo groziti s kaznijo, ga prepričujejo, do njega pa so lahko tudi nasilni – lahko mu prisolijo zaušnico, mu dajo kakšno po riti, ga zasmehujejo, nad njim besnijo ali pa igrajo užaljenost, še dodaja Dimec Bratina. Cilj je, da otrok naredi tisto, kar zahtevajo starši, otrokovo mnenje ne šteje. Če otroka uspejo dovolj ustrahovati, je ta vrsta vzgoje najenostavnejša, pravi strokovnjakinja.

Nasprotno pa permisivna vzgoja zelo upošteva želje in potrebe otroka, vse je podrejeno njemu. Starši otroku praktično ne upajo postavljati zahtev in meja, pravi Dimec Bratina. 

“Starši skušajo otroku ustreči, ugoditi, mu popuščajo in skušajo nuditi čim več. Nočejo, da bi otrok trpel, če mu česa ne dovolijo. Ne želijo ga izpostavljati frustracijam, bolečini, razočaranju, zato mu v želji, da se temu izognejo, nudijo preveč in delajo namesto njega.”

Jerneja Dimec Bratina

Strokovnjakinja pravi, da starši ne postavljajo v ospredje vprašanja, kaj je za otroka dobro na dolgi rok. “Pri avtoritarni vzgoji, odloča starš, pri permisivni otrok. Nobena od teh dveh skrajnosti ni dobra,” pravi Dimec Bratina.

Posledice v obeh primerih hude 

Večina šibkejših oziroma čustveno bolj dovzetnih otrok se v strahu pred kaznijo in starševsko jezo, besom, užaljenostjo ali celo nasiljem ukloni in naredi zahtevano, pravi strokovnjakinja. Takšni otroci postanejo preveč vodljivi, ubogljivi, ustrežljivi, pogosto pa so tudi žrtve nasilnih odnosov kasneje v odrasli dobi. Druge postavljajo na prvo mesto, svojih potreb pa ne znajo izražati, pojasnjuje Dimec Bratina. 

Tisti, ki se avtoritarnim staršem upajo zoperstavljati, postanejo uporniki. Poskušajo se hitro osamosvojiti, izzivajo in se upirajo avtoriteti ter poskušajo uveljaviti svojo voljo. Kljub temu da lahko postanejo zelo uspešni, pa so pogosto psihično nasilni, čeprav to pogosto označujejo kot “odločnost” in pa “močan karakter”. Dovzetni so tudi za zasvojenosti, opozarja specialistka zakonske in družinske terapije.

Permisivno vzgojeni otroci pa ne poznajo nobenih meja in odgovornosti, zaradi česar postajajo egoistični, egocentrični, leni, neodgovorni, izjemno zahtevni, pa tudi kruti in nasilni. Lahko postanejo celo kriminalci, gangsterji in psihopati. “Kot bi hotel od staršev oziroma cele družbe, da mu nekdo končno postavi meje. V sebi pa so, kljub navidezni brezčutnosti, neizpolnjeni, nesrečni, prestrašeni, negotovi, pogosto podvrženi zasvojenostim. Nimajo občutka za sočloveka, niso sposobni sočutja,” opozarja Dimec Bratina. 

So današanji otroci vzgojeni na bolj permisiven način kot prejšnje generacije?

“Ja, imam občutek, da je danes več permisivne vzgoje kot jo je bilo včasih. To je po eni strani razumljivo, saj so se časi spremenili, kot družba smo se začeli ozaveščati in bolj prepoznavati in sankcionirati psihično ali fizično nasilje in njegove krute posledice na razvoj otroka,  po drugi strani pa smo  šli iz enega loka skrajnosti na drugega. Logično je tudi, da določeni avtoritarno vzgojeni starši nadaljujejo točno tak način vzgoje pri svojih otrocih, mnogi pa gredo kontra, torej vsedopuščajoča, permisivna vzgoja,  ker vedo kako kruto je bilo biti zlorabljen in neupoštevan otrok. Pred nekaj leti so se že pokazale posledice permisivne vzgoje in imam občutek, da se je tudi tok že obrnil malo nazaj in se starši vse bolj zavedajo pomena postavljanja meja in učenja odgovornosti. Vendar pa je to za mnoge starše zelo težko, saj imajo sami mnoge psihofizične posledice neustrezne vzgoje iz svojih izvornih družin. Menim, da ni prava ne avtoritarna, niti permisivna vzgoja, pač pa bi bilo dobro najti pravo ravnotežje, torej vzgojo za odgovornost (z mejami in posledicami za otroka, vendar brez nasilja), ob hkratnem upoštevanju in sočutju do otroka ter starševski podpori (zlasti čustveni prisotnosti ob njem), predvsem, ko mu je težko in doživlja padce, neuspehe, poraze, nasprotovanja, izpostavljenosti, zavrnitve, strah, sram in druge izzive…. Vendar to zahteva tudi in predvsem starševsko delo na sebi…. 

Kako komentirate trditev, da so permisivno vzgojeni otroci zanemarjeni in imajo tudi pogosteje izražene vedenjske motnje?

Ja, res je. Včasih se je govorilo o razvajenosti, vendar so ti otroci v bistvu zanemarjeni, ker jih oropamo izkušenj. Jim ne damo možnosti, da bi lahko stvari naredili po svoje in se učili na napakah, jim ne postavljamo meja, da bi spoznavali omejitve in frustracije (pri čemer pa potrebujejo čustveno podporo) ter postopoma prevzemali vse več odgovornosti in se soočali s posledicami izbir. Ne damo jim tudi pristnega stika, kvalitetnega odnosa, in zato posledično prave samozavesti oz. realne samopodobe, občutka zase in za druge.  Zanemarimo jih tudi na področju čustev, komunikacije, prijateljstev, sočutja, vrednot… Razumem, da so starši obremenjeni in da tudi sami ne znajo oz. ne zmorejo drugače, vendar pa se vse nepredelano prenaša v naslednje generacije…  Žal ima danes vedno več otrok bolj izražene vedenjske, čustvene in druge psihofizične simptome ali motnje  oz. so bolj ranljivi za specifične motnje. Osebno vsega tega ne pripisujem zgolj permisivni vzgoji, pač pa celostno gledano lahko razumemo vzroke v dinamiki družinskih sistemov in medgeneracijskih prenosih oz. v čisto konkretnih situacijah staršev in otroka, ki imajo nezavedno podlago, ki jo je koristno raziskati s pomočjo terapije.  

Svoje vprašanje ali dilemo lahko zapišete na forumu Starševski čvek ali pa na katerem od tematskih forumov, kjer na vaša vprašanja odgovarjajo strokovnjaki.