Trenutek, ko sem ugotovila, da ima moj partner afero, je bil grozen. Moj svet in zveza, ki sem jo tako zelo ščitila in varovala, sta se v trenutku porušila. A v taki situaciji ne želim ogorčenja in sočutja, svojo pripoved začne prevarana žena.

Naša družba nas prepričuje, da je prevarani žrtev in da gre za krivico, od prevaranega pa pričakuje, da se bo zvezi odrekel in čim hitreje zapustil partnerja. In na nek način sem točno to čutila, da moram narediti. Najprej sem odšla od doma, da bi zbrala svoje misli. Mož je ostal doma in prevzel odgovornost za družino. Vzela sem si čas, da sem razumela, kako se počutim.

V tej situaciji sem spoznala, da nikoli ne veš, kako se boš odzval, dokler se ti ne zgodi nekaj takega. Če bi me prej vprašali, ali bi v taki situaciji ostala, bi rekla ne. Mož je celo priznal, da je bil prepričan, da ga bom nagnala. Toda v resnici je bilo vse skupaj veliko bolj zapleteno in ni šlo le za preprost odhod in nov začetek. Delila sva si življenje, otroke, družino, dom, finance, dolgo zgodovino in prihodnost, ki sem jo želela z njim.

Ko sem raziskala lastne občutke – brez kakršnihkoli pričakovanj družbe – sem spoznala, da ne želim oditi, ampak želim razumeti. Še vedno sva bila partnerja in v zvezi je bilo še toliko dobrih stvari, da se mi je zdelo vredno poskusiti in zvezo rešiti. 

Odločila sem se, da bom ostala, on pa je jasno povedal, da tudi on hoče enako, če mu le dam priložnost. Te priložnosti ne dobijo vsi – pogosto afera pomeni, da je zveza končana. Pričakovala sem, da bom morala okrevati in morda bi bilo dejansko bolje okrevati skupaj, ne pa da naše družinsko življenje povsem uničimo. 

Najprej sem potrebovala čas in prostor, da se s težavo spopadem osebno in samo z možem, preden se soočim s potrebami najinih še vedno majhnih otrok in pričakovanji najinih prijateljev. 

Nekaj časa sem potrebovala, da sem povedala, kaj se je zgodilo. Potrebovala sem tudi čas, da sprejmem in spremenim svoja čustva, pogosto zaradi nezavedne obsodbe in pomilovanja, ki sta se pojavila med pogovorom o aferi. Naenkrat se mi je zdelo, da ljudje mislijo, da je normalno, če se sprašujem, ali sem dobra žena in lahko osrečim svojega moškega. To se je prej čutilo in ni bilo izraženo na glas. Včasih, ko sem nekomu povedala za afero, sem skoraj slišala njihove misli: “Nikoli ne bi pustila, da se kaj takega zgodi mojemu zakonu.” in pa “Kako ni vedela, da njen mož spi z drugo?”

Potrebovala sem prostor brez obsojanja, da sem ugotovila, kaj v resnici čutim. Tisti občutek sramu, ko se zavedate, da ste bili izdani in prevarani. Naša vrednost postane vprašljiva. Menim, da se o tem ne govori dovolj iskreno. Veliko sem razmišljala o tem, kako je ostati, namesto da bi odšel. Kako je ženskam, kot sta Victoria Beckham ali Beyonce, uspelo to storiti. Vsi so lahko brali o tem, kaj sta počela njuna moža. 

Nisem se pustila osramotiti. Čeprav najin zakon ni bil popoln, sem vedela, da sem dobra partnerka, žena in mati. Izdajstvo in intima, ki jo je delil z nekom drugim, še vedno boli.

Druga zgodba je ponovna vzpostavitev zaupanja. Hitro sem ugotovila, da si ne bom pustila biti v vlogi žrtve. Lahko sem prepoznala svoj del krivde, ki je pripeljal do dogodka, ki je privedel do razpada najine zveze. To mi je pomagalo, pa tudi zavedanje, da je vse skupaj manj povezano s tem, kaj je narobe z nama, temveč s tem, kaj je narobe z njim. Njegove težave, njegove potrebe so pripeljale do njegovih odločitev. Na koncu moraš presoditi, ali oba še vedno verjameta v skupno življenje in v zakon. 

To je bila težka preizkušnja in moram priznati, da v “do konca svojih dni” ne verjamem več, a najina zveza je iz te izkušnje dobila določene koristi. Bolj smo pošteni, bolj obzirni in odprti za lastne potrebe v odnosih. Predvsem pa sem se naučila, da nikoli ne moreš zares vedeti, kaj se dogaja v razmerju nekoga drugega. 

Prispevek je bil prvotno objavljen na miss7.